Cvetnonedeljske butare na Poljanskem

25.3.2021

Izdelava in poimenovanje butaric za cvetno nedeljo se na Slovenskem razlikuje od pokrajine do pokrajine.

V Poljanski dolini, sploh v njenem osrednjem delu, kjer imajo ime butare, so jih po izročilu izdelovali iz sedmih vrst lesa: ročaj iz vrbe (ki je morala biti obvezno zelena, ne rdeča, za katero je veljalo, da se je na njej obesil Kristusov izdajalec Juda Iškarijot), brina s plodovi, ki mora biti na vrhu butare, drena, pušpana, bršljana, vresja in jablane ali v novejšem času oljke. Takšne butare že dolga leta izdeluje Bernarda Jesenko Filipič iz Žabje vasi. Iz časov otroštva se spominja, da so butare k blagoslovu v cerkev po nepisanem pravilu vedno nosili otroci. To uslugo so naredili tudi prebivalcem hiše, kjer ni bilo otrok. V zahvalo so dobili plačilo, ki je bilo toliko večje, kolikor več povezovalnih obročkov je bilo na snopu – ročaju butare iz šibja. Zato so v veselje otrokom izdelovalci butar radi naredili čim večje, posamezne so presegale višino nosilca. Nekateri so z zelenjem okrasili le manjši del butare pri vrhu, drugi pa do polovice. Na butaro so privezali eno ali več jabolk, ki so jih po blagoslovu razrezali in krhlje razdelili vsem članom gospodinjstva. Sredi 20. stoletja so se pri premožnejših namesto jabolk pojavile pomaranče. Ponekod so za okras dodali še trakove ali rože iz krep papirja. Butare iz zelenja, ki imajo korenine še v predkrščanskih ritualih praznovanja ponovno oživljene narave, so blagoslovljene imele vlogo zaščite hiše in posestva pred zlimi silami. Na veliko soboto, ko so k hiši prinesli kresilno gobo z blagoslovljenim ognjem, so skupaj z delom butare zakurili v štedilnik in peč za pripravo jedi za "žegen". Butaro so običajno spravili na podstrešje, da je varovala hišo pred strelo in požarom, če se je pripravljalo k hudi nevihti, so okoli hiše kadili z zelenjem od butare. Ob začetku oranja njive so v prvo brazdo zaorali nekaj blagoslovljenih šib iz butare, da bi bil pridelek dober. Ko še ni bilo splošno dostopnega kadila, so po hiši kadili s posušenim zelenjem iz butare na vse tri svete večere (pred božičem, novim letom, sv. tremi kralji) in ponekod tudi pred svečnico.

Ljubljanske butare iz lesenih oblancev in butare okrašene le z bršljanom s plodovi so se na Poljanskem pojavile v zadnjih desetletjih. Za ohranitev izdelave tradicionalne poljanske butare si že okoli dvajset let prizadevajo poljanski skavti, ki so že večkrat organizirali njihovo izdelavo. Za posamezne župnije v Poljanski dolini so izmenično, vsako leto v drugi, izdelali butare velikanke. Letos zaradi koronavirusnih ukrepov ne bo možno tovrstno druženje, zato pripravljajo video, v katerem bodo pod mentorstvom Jesenko Filipičeve prikazali izdelavo prave poljanske butare in podali razlago simbolike zelenja, ki butaro sestavlja. Z videom bodo spodbudili posameznike in družine, da v naravi naberejo sestavine in v družinskem krogu izdelajo svoje butare. Video bo dostopen na spletni strani poljanskih skavtov. Ker se po tradiciji blagoslovljene stvari ne mečejo proč, pač pa se spoštljivo sežgejo, se priporoča, da je butara izdelana samo iz naravnih materialov, brez plastike.

Jure Frlan