Dan Rudolfa Maistra

Pripravili smo pregledno obsežno razstavo in zapis o Maistrovih borcih iz krajev, ki sodijo v občino Gorenja vas - Poljane. Javnosti jo bomo predstavili, ko bo minila nevarnost okužbe. 
Zbrali smo petdeset imen, jih dokumentirali s fotografijami in pričevanji ter za vsakega izdelali predstavitveno tablo. Njihove podatke smo poiskali v ZAL, enota v Škofji Loki, pri sorodnikih, zgodovinskih virih in poznavalcih lokalne zgodovine. Raziskovalno delo smo začeli v začetku leta. Pobudo je dalo Domoljubno društvo general Rudolf Maister iz Žirov, ki je lani predstavilo Maistrove borce iz njihove občine. Globlji namen naše prizadevnosti je, da se pri ljudeh, zlasti mladini, razvija in utrjuje domoljubje. Načrt svojega dela smo predstavili županu Milanu Čadežu, ki je podprl našo zavzetost in pripravljenost za to domoljubno potezo.
Minevajo obletnice dogodkov, ki so se odvijali pred sto in več leti in so se usodno dotaknili slovenskega naroda. Zgodovinski boj za severno mejo Slovenije, ki ga je začel blaženi škof Anton Martin Slomšek pred 160 leti s prenosom sedeža Lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, je pred sto leti odločno nadaljeval general Rudolf Maister. Njegova strateška odločnost, ustanovitev slovenske narodne vojske in boj za slovensko severno mejo so njegovi največji uspehi. Njegovim borcem moramo biti hvaležni, da je danes Maribor slovenski, da sta Prekmurje in Štajerska ostala slovenska in tudi del Koroške. Dne 1. novembra 1918 je s svojimi borci prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Ta svet ga je tudi povišal v generala.
Kdo so bili Maistrovi borci? To so bili fantje in možje iz vseh krajev Slovenije, ki so se po koncu prve svetovne vojne vračali domov. Pričakala sta jih povojna beda in propadlo gospodarstvo, izginila je nekdanja politična ureditev. Primanjkovalo je vsega, zaslužka ni bilo, ozračje je bilo polno nejasnega pričakovanja. Do konca januarja leta 1919 jih je oblast vabila, da bi pomagali pri zaščiti slovenske meje na Koroškem in Štajerskem.
Pretila je namreč nevarnost, da bodo Nemci tam zadržali politični vpliv. Odziv je bil za takratne razmere izreden, posebej še po pozivih za mobilizacijo. Sledili so karizmatičnemu generalu in opravili svojo domoljubno dolžnost. Uspelo jim je in postopoma so zasedli vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda. Nadaljevanje jim je preprečila politika. Po zmagi in premirju je general Maister prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva in skušal pridobiti prebivalstvo za Jugoslavijo. Po sklepu plebiscitne komisije se je moral od tam umakniti in leta 1923 je bil v nejasnih okoliščinah upokojen kot divizijski general. Razgibano življenje Rudolfa Maistra se je končalo 26. julija 1934 na Uncu pri Rakeku. Pokopan je v Mariboru. 
Tudi njegovi borci so bili pahnjeni v pozabo. O njih se ni govorilo ne pred drugo svetovno vojno in ne po njej. Stanje se je spremenilo šele leta 1968 po zaslugi poštenih in vplivnih posameznikov. Po zakonu o borcih za severno mejo 1918–1919 je status prostovoljca – borca za severno mejo pridobil vsak udeleženec bojev na Koroškem in Štajerskem, ki se je vanje vključil od novembra leta 1918 do konca januarja leta 1919. Danes med borce za severno mejo oz. Maistrove borce štejemo vse, ki so po koncu prve svetovne vojne do izvedenega plebiscita leta 1920 sodelovali v slovenskih oz. jugoslovanskih enotah, ki so takrat delovale na slovenski severni meji.
Leta 1998 so v Ljubljani ustanovili krovno Zvezo društev general Maister, ki združuje 28 društev iz vse Slovenije. V Žireh je bilo ustanovljeno leta 2019. V Statut so zapisali, da "društvo združuje potomce Maistrovih borcev, ki želijo ohraniti spomin na zgodovinsko delo in domoljubno sporočilnost generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev za severno mejo".

Janez Jereb, predsednik Društva general Rudolf Maister
Anton Bogataj, član društva