Darmutu Mirko oživlja obrt pletenja košar

V zadnjih desetletjih so se nekatere rokodelske spretnosti naših prednikov že skoraj pozabile. Zato je toliko bolj občudovanja vredno vsako ročno delo, ki ga naši očetje in matere še gojijo in prenašajo na mlajše rodove.
Mirko Štibelj iz Javorij, po domače Darmutu Mirko, je že kot deček opazoval svojega očeta in tudi starega očeta po materini strani, kako sta izdelovala košare. Tako ata kot oba stara očeta so bili "bognarji" (kolarji). To je poklic, ki ga danes skorajda ni več. Izdelovali so kmečke vozove, sani za konjsko vprego, sode in mernike, vse do otroških sank. Vsi pa so znali plesti koše, cajne in košare ali "poberače", kakor se košari z lesenim ravnim dnom reče v Javorjah. Mirko je vedno le opazoval, kako so pod spretnimi prsti nastajali lepi in uporabni izdelki.
"Ko sem bil star štirinajst let, mi je umrl oče. Takrat sem se odločil, da sam naredim poberač. Pripravil sem količke, naredil vitre in iz jesenovega lesa odžagal dno ter tako nerodno navrtal luknje za količke, da je bil narejeni poberač zgoraj ožji kot na dnu. Vrgel sem ga v peč," pove Mirko in se ob tem smeje. "Nisem obupal, lotil sem se drugega in sčasoma so postajali vse lepši." Mirko je pletel košare vsako zimo kar v kuhinji, tako kot so nekdaj kolarji delali v dnevnih prostorih, saj so imeli svoje lesene "ponke" (delovne mize) postavljene kar v hiši, to je v prostoru s krušno pečjo. Kasneje je za precej let prenehal s pletenjem košar in kot tesar ali "cimprman" postavljal ostrešja po vsej Gorenjski, nakar pa se je poleg kmetovanja preživljal še s popoldansko obrtjo izdelovanja lesenih palet.
"Pred leti sem se upokojil ter zaprl popoldansko obrt in kar naenkrat sem imel spet dovolj časa. Z ženo skrbiva za dobrih deset glav živine, a vseeno sem želel še kaj početi, bolj zato, da mi ni bilo dolgčas. Zato sem se odločil, da bom spet poskusil narediti kakšno košaro. Ko sem prvič nabiral palice za vitre, sem srečal gospo iz vasi, ki me je vprašala, čemu mi bodo. Povedal sem ji, da bom pletel košare. Že kar takoj me je vprašala, ali bi ji lahko naredil košaro za drva. Pripravil sem potrebni material in po dolgem času naredil prvo košaro. Kar je peljalo v izdelavo vseh ostalih izdelkov."
Danes Mirko izdeluje več velikosti košar ali "poberačev", košarice za darila, košare, v katerih nosijo gospodinje ob veliki noči jedi k blagoslovu, cajne, koše za na rame, listnke (koš za listje) ... Izdelal je tudi ptičje krmilnice in več ograjic za jaslice, manjše košarice za bombone in drobnarijo ... Da Mirko naredi košarico, je potrebno kar nekaj priprav, ki se začnejo že z izbiro lesa v gozdu. O izbiri lesa pove: "Za dno v košarah je najboljši les javor. Dober je tudi češnjev, jelšev in jesenov. Tudi ročaji morajo biti iz prave, ravne leske ali jesena, ki ga razžagam na tanke deščice, ki jih v posebnih modelih ukrivim. Za koše pa uprabim enoletne kostanjeve palice ali les brodovite. Les je treba poznati, vedeti, kako in kje raste, in že v gozdu videti, ali bo dober za izdelek." Večkrat ga v njegovi delavnici obiščejo vrtčevski otroci in pohodniki, ki se odpravijo na Meteoritkovo pot, in z veseljem jim razkaže izdelke. Mirko si želi le tega, da bi lahko svoje znanje predal naprej, da se ne bi pozabilo. Z velikim veseljem pove, da ga občasno obišče in se pri njem uči ter tudi že izdela lepe izdelke prijatelj Milan. Obema želimo, da bi izpod njunih prstov prišlo še veliko lepih in unikatnih izdelkov ter da bi se tovrstna obrt ne pozabila in bi jo prenesli na mlajše rodove.

Hermina Jelovčan