Gregorij Pustovrh, eden izmed zadnjih čevljarjev na Poljanskem

Rodil se je leta 1935 v Zakobiljku staršema dninarjema, ki premoženja, razen hiše, nista imela. Med vojno je bil starejši Gregorijev brat prisilno mobiliziran v nemško vojsko, oče pa je bil partizan v Prešernovi brigadi. Padel je kot borec in mama je zato v Apaški dolini dobila posestvo. Leta 1946 so se iz Zakobiljka preselili na novo domačijo, ki so jo stežka obdelovali, časa za šolanje ni bilo.

Čevljar po spletu okoliščin
Leta 1948 je v veljavo prišel novi zakon, ki ni dovoljeval lastništva dveh domačij. Kmetijo na Štajerskem so zapustili in se vrnili v Poljansko dolino. Zaradi pomanjkanja so otroci hodili delat v kmetijsko zadrugo Mladi vrh. Pri 14 letih je Gregorija njegov stric iz Kranja, ki je bil vzdrževalec v Savi, hotel vzeti k sebi, da bi se izučil za mehanika. Ta poklic ga je namreč zelo veselil. Na šoli za mehanike v Kranju pa je bil pogoj, da mora imeti kandidat za sprejem opravljene štiri razrede osnovne šole, česar pa Gregorij ni imel. Zaradi vseh selitev, vojnega časa in pomoči na kmetijah ni mogel redno obiskovati pouka. Iz Kranja se je zato vrnil domov in v enem letu mu je uspelo končati četrti razred. Pravilnik za sprejem v šolo za mehanike se je v tem času spremenil in kar naenkrat bi potreboval še dva dodatna razreda. Tako je pričel z delom v tovarni športnih čevljev v Žireh, ki je s štirimi razredi v uk sprejemala nove kandidate. Skupaj s še dvema sošolcema so se po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih po treh letih v Industrijski čevljarski šoli Žiri izučili za čevljarje. Ko pa bi s svojo polnoletnostjo lahko začel redno delo, je nastopila čevljarska kriza. Po sili razmer sta s sošolcem odšla na delo v Železarno Jesenice. Po sedmih tednih se je Gregorij vrnil domov in začel ponovno delati v kmetijski zadrugi Mladi vrh, vse do konca krize leta 1954. Sledilo je leto dni dela v Alpini v Žireh, nato je z dvajsetimi leti odšel na služenje vojaškega roka v Zagreb. Čez dve leti se je vrnil domov in do leta 1960 delal v Alpini.

Iz žirovske Alpine k čevljarju Martinu Klemenčiču
Ko se je poročil z ženo Francko z Volče, je zaradi bližine zamenjal službo. Oba sta se zaposlila pri obrtniku Martinu Klemenčiču v njegovi čevljarski delavnici Čevljar v Gorenji vasi. Kupila sta parcelo v Gorenji vasi in začela z gradnjo hiše, v katero sta se vselila leta 1968.
V Alpini je začelo primanjkovati prešivalk, delavk, ki so izdelovale zgornje dele za čevlje. Žena Francka se je zato izšolala za prešivalko zgornjih delov. Leta 1964 se je delavnica Čevljar v Gorenji vasi združila z Alpino, kjer je Gregorij delal do upokojitve. Svoje šolanje je izpopolnil na srednji tehnični čevljarski šoli v Kranju. Za 30 let dela v Alpini je prejel zlato medaljo delavskega sveta Alpine.
Zadnja leta v službi je bil Gregorij vodja Alpininega obrata v Gorenji vasi. V tem času se mu je pripetila nezgoda. Ko je hotel vzeti iz zaboja nekaj čevljev za popravilo, je jermen za cerado, ki ga je potegnil, popustil. Pri padcu si je zlomil obe zapestji. To je bil nepričakovani konec njegove kariere, saj se je po okrevanju, ki je trajalo pol leta, lahko predčasno upokojil.

Še vedno ustvarja v svoji domači delavnici
Gregorij je že leta 1980 od Krajevne skupnosti v Gorenji vasi kupil čevljarsko delavnico Martina Klemenčiča, vključno z orodjem, kopiti in strojem. Pavel Kokalj, ki je v njej popravljal čevlje, je namreč takrat preminil. Ob redni zaposlitvi časa za lastno delavnico ni bilo. Različne vrste čevljev in pasove je ljubiteljsko začel izdelovati in popravljati šele ob upokojitvi. Spoštuje in uporablja usnje, ki mu je najbolj zdrav material za obutev.
Zdaj največ popravlja usnjene čevlje žensk, ki se jim v zrelih letih zaradi spremembe stopal obnosijo. Za spodnji material uporabja podplatno usnje in gumo, za popravilo petk pri salonarjih pa ‘štifte’. Za normalne pete mora biti guma bolj trda. Za šolarje popravi kakšno šolsko torbo, zadrge, bunde, šiva pa tudi gozdarske hlače. V delavnici mora imeti vedno pri roki: ‘klinčarja’, kladivo in nož. Nepogrešljiva je tudi stiskalnica, da se čevelj, ki ga namaže z lepilom, v njej trdno zlepi. Dela ljubiteljsko, včasih več, včasih manj, vesel pa je, ker delo nikoli ni monotono.

Maja Čadež