Iz OŠ Poljane

Oktober je v šoli navadno kar raznolik in tudi letos ni bilo nič drugače. Zaznamovali so ga tekmovanje v krosu, planinski podvigi, srečanje Unesco šol, kulturni dan in projekt Simbioza giba.

Naše učenke in učenci so se udeležili medobčinskega tekmovanja v krosu. Na najvišji stopnički so vsak v svoji kategoriji stali: Tia Kisovec, Ajda Kržišnik in Lena Grebenc. Drugo mesto sta osvojila Domen Dolenc in Anja Luznar, tretje pa Maja Peternel, Gašper Čadež in Blaž Jurčič.
Starejši planinci so se podali na turo po ferati (zavarovani plezalni poti) Hvadnik v Gozdu Martuljku. Opremljeni in zaščiteni s plezalnimi pasovi, samovarovalnimi kompleti in čeladami so se na izhodišču hudournika pripeli na jeklenico in ji sledili do vrha. Vmes so premagali veliko zanimivih plezalnih preprek, videli lepe tolmune in slapove ter neizmerno uživali.
Osmošolki Barbara Kržišnik in Iza Benedičič ter Sara Robba iz 7. razreda so se z učiteljico Anko Tušek udeležile srečanja Unesco šol Gorenjske v Mojstrani.
Iza in Barbara sta povedali: »Učenci turističnega krožka iz osnovne šole v Mojstrani so nam predstavili projekt Moja stran Mojstrane. Popeljali so nas po osmih točkah in nam jih predstavili na zanimiv način. Na koncu smo si ogledali še Slovenski planinski muzej. Je zelo prostoren, pregleden, urejen, predvsem pa zanimiv, prav tako kot sprehod po Mojstrani.«
Oktobrski kulturni dan je bil namenjen vsem učenkam in učencem naše šole. Izhodišče je bila večini sicer dobro poznana zgodba o Martinu Krpanu, ki so si jo ogledali v Žireh – priredbo izvirnega Levstikovega dela so odlično uprizorili učenci OŠ Žiri in igralci DPD Svoboda Žiri, in sicer pod naslovom Martin Krpan – z Vrha doma pa strašansko močan.
Po prihodu v šolo so učenke in učenci od 6. do 9. razreda eno šolsko uro spoznavali življenje in delo Frana Levstika, v naslednji uri pa so s kvizom preverili, kaj in koliko so se naučili. Mlajši otroci so iz papirja zgibali konjička – Krpanovo kobilico.

Projekt Simbioza giba
Oktober vsako leto zaznamuje projekt Simbioza giba, ki je nacionalni projekt ozaveščanja in spodbujanja k neposredno gibalno-športnim aktivnostim vseh generacij. Je tudi vseslovenski prostovoljski projekt na področju gibanja in medgeneracijskega sodelovanja, namenjen povečanju deleža telesno dejavnih posameznikov. Simbioza giba torej združuje ideje medgeneracijskega sodelovanja, prostovoljstva in telesne vadbe, preko katerih ozavešča ter promovira zdravo in aktivno življenje za vse generacije v vseh življenjskih obdobjih.
Simbioza giba, ki se je letos odvijala že šestič, je v šoli prisotna v učilnicah, v telovadnici, na igrišču in v širši okolici.
Svoje dedke in babice so medse najprej povabili četrtošolci; v šolski telovadnici so se zabavali ob spretnostnih igrah z žogo in baloni, v naravi pa preizkusili v iskanju orientacijskih točk. In kdo je zmagal? Vsi, seveda!
Na naslednji dogodek se je vsak dan prijavljalo več udeležencev in na koncu je bila številka zelo lepa. Projekt Simbioza giba je združil kar tri generacije, zraven pa je pritegnil še otroke, ki so prišli mimogrede. Aktivnosti so potekale na zunanjem igrišču, dobro voljo je podpiralo tudi lepo vreme.
Otroci in odrasli so začeli s pozdravom 'elektrike' in podelili nasmeh drug drugemu. Dedki in babice so se preizkusili v lovljenju žogic s 'kanglo', v skakanju z vrečo, nošnji krožnikov med nogami, skakanju po stezicah, prenašanju kozarčkov in gradnji piramid ter oblačenju in slačenju obročev.
Marsikdo se je preizkusil v dejavnostih, za katere je bil prepričan, da jih ne zmore, a so mu odlično uspele. Tudi kakšna kapljica potu je pritekla po čelu udeležencev.
Zadovoljni in polni vtisov so vsi skupaj pospravili pripomočke in se eden drugemu zahvalili za lepo druženje. Nasmehi in stiski rok ter iskrena 'hvala' so neprecenljiva nagrada za organizacijo Simbioze giba.
Stari starši so se pri uri športa pridružili tudi učenkam in učencem iz 2. a. Najprej so se ogreli s hojo, tekom in z različnimi vajami z obroči. Podajanje, lovljenje in ustavljanje žoge je potekalo v manjših skupinah in izkazalo se je, da je bila vadba intenzivna, saj ni bilo nikogar, ki ne bi imel potnega čela. Uro so zaključili z igro mačka in miš. To so se nasmejali, ko so zapirali ali odpirali pot obema in ju gledali, kako se lovita in si prizadevata, da bi igra potekala čim dlje. Škoda, da sta na vrsto prišla le dva para. Po skupinski fotografiji učenci kar niso mogli verjeti, da je ura tako hitro minila. Bi bilo dobro, da bi jih povabili tudi k slovenščini? Mogoče kdaj drugič.
Stari starši, hvala! Otroci smo bili veseli, da ste se odzvali in se z nami gibali. Če ne prej, se naslednje leto zagotovo zopet dobimo!

Bernarda Pintar