Ko se je poročila, je znala delati vse

21.4.2022

Frančiška Šturm iz Robidnice je v devetih desetletjih preživela veliko težkega, a zaradi vztrajnosti in iznajdljivosti se je vedno nekako izšlo.

Kot najstarejša od trinajstih otrok se je rodila na kmetiji v Farjem Potoku v Selški dolini, na približno enaki nadmorski višini, kot živi danes. Dve leti je hodila v nemško šolo v Zali Log in v slovensko eno leto po vojni. Za nadaljnji študij ni bilo denarja. Še dobro se spomni, kako je bobnelo, ko so vas preletavali avioni. Včasih so odmetavali padala in iz tistega blaga so šivali obleke. Proti koncu vojne so Nemci pri njih in v okolici požgali sedem domačij. Ljudje so se rešili, prav tako domače živali. Imeli so vsaj mleko. Mama je hodila okrog "fehtat" (prosjačit). Redki so dali kaj hrane, drugi so ji izrekali le žal besede. Karte, ki so jih dobili za hrano, so zamenjali za denar, da so lahko kupili še kaj drugega. 

Mladi so včasih veliko prepešačili, se družili v kakšni kmečki hiši ali se odpravili v Martinj Vrh gledat igro. Francka je do petindvajsetega leta ostala doma in se z delom na domači kmetiji vsega naučila. In kako je spoznala moža? Menda mu je neki sorodnik predlagal, naj gre po Francko v Farji Potok. To je tudi storil in njena starša sta se strinjala. Na kmetiji pr' Jošku v Robidnici je bilo polno dela, pa nobenega denarja. Tudi tu so med vojno zaradi obstreljevanja pogorele vse tri sosednje domačije. Sprva so sejali žita, pozneje so zatravili, kosili in redili živino. Dolgo niso imeli vode pri hiši, le "šterno" (vodnjak) višje zgoraj. Ves čas je bilo delo, ker je bilo treba skrbeti za živino, prašiče, ovce, kure. Iz mleka je pridelovala sir in "putar" (maslo), kar je šlo dobro v promet. Od prodane živine so ves denar namenili za nove stroje in orodje. Po smrti moževega očeta je bilo treba trem dedičem oddati doto. Ne v lesu, Francka je morala v ta namen zrediti prašiče. 

Predla je volno domačih ovac, pa tudi od drugod so ji nosili v delo. Domačim je potem pletla nogavice, jope. Predvideva, da ima prav zaradi dolgotrajnega poganjanja kolovrata na stara leta težave z nogo. Pravi, da ji je sedaj najbolje in bi se, če ne bi bilo bolečin v rokah, prav dobro imela. Nekaj še postori sama, dvakrat na teden ji pomaga negovalka. Dolgčas ji ni, ker prebere kakšen časopis, gleda televizijo, se pogovarja po telefonu, pride kdo na obisk. Po treh hčerkah ima devet vnukov in deset pravnukov.

Milka Burnik