Košnja v Andrejonovem Koprivniku

Takih bregov v krajih pod Blegošem ne manjka. Z leti so se te senožeti skorajda povsem zarasle in nekaj gospodarjev le še zaradi tradicije vzdržuje košne površine v svojih strminah.

Takšna je Andrejonova senožet pod Koprivnikom. Pri Andrejonu ohranjajo tradicijo in strmino na pobočju Koprivnika vsako leto kosijo ročno. Gospodar Marko Vodnik pove: "Te senožeti je bilo nekdaj skoraj enkrat več, a se je z leti zarasla. Površino, ki zajema slab hektar in jo kosimo sedaj, pa želimo obdržati. Letos smo posekali nekaj drevja in jo še malo razširili. Koscev ni težko dobiti in prav vsi, ki so bili povabljeni, so prišli. Ko sem prišel ob pol petih pod senožet, je enajst koscev že kosilo."

Že nekoč je veljalo, da je posebna čast za fanta ali moža, če ga je gospodar povabil na košnjo v Koprivnik. Gospodar je v nedeljo po maši stopil do izbranega moža in marsikateri mož in fant je bil tedaj užaljen. Tako kot nekoč so tudi letos prvi kosci začeli košnjo že kmalu po 4. uri, ko se je začel delati dan. Košnja na roko ni lahko delo. Najlepše se trava kosi zgodaj zjutraj, ko je še rosa in tudi sonce še ne pripeka. Drug za drugim kosci režejo v breg, in ko prvi pride do konca, se vsi pomaknejo za eno vrsto više. Letos se je koscem pridružil tudi najmlajši sin Peter in pod budnim očesom starejših bratov Jake in Luka strumno zarezal v breg. Še lani je koscem nosil pijačo. To delo sta letos prevzeli gospodarjeva hči Špela in prijateljica Polona. Po pripovedovanju koscev je bila menjava odlična, kar pomeni, da so bili z novim koscem zadovoljni. Andrej Končan, ki je letos kosil že triinpetdeseto leto zapored, je pojasnil: "Kosci smo nekdaj imeli red, ki se ga mladi ne držijo več. Vsak mora začeti kositi na začetku brega, mladi začnejo kar na sredi. Pridejo kasneje, radi zamudijo. Nekdaj smo začenjali košnjo še bolj zgodaj, že ob dveh ali treh, in tistega, ki je prišel kasneje, smo si radi privoščili s pozdravom: Kaj si pa dopoldne delal! Ali si prišel že grabit?" Pravi, da je lepo kositi, in želi si, da ta običaj ostane, čeprav mladi niso več tako dovzetni za vse "hece", ki so jih včasih kosci počeli drug drugemu, predvsem starejši mlajšim in neizkušenim. Okoli 8. ure se je z vrha zaslišal vrisk, ki je naznanil, da je zadnji kosec prišel do vrha in je senožet pokošena. Med kosci je bil tudi Ivan Likar - Jezgorcev iz Čabrač, kjer zadnjih deset let prav tako obujajo ta običaj. Ivan pravi, da njihova senožet ni tako strma kakor Andrejonova. Leži na južnem pobočju Blegoša in sta jo z mladim gospodarjem kosila sama, nekaj s kosilnico, nekaj ročno. Zadnjih deset let pa slab hektar senožeti kosijo ročno. Že vsa leta mu pomagajo lovci in prijatelji.

Vedno nasmejana gospodinja Anka, ki je pripeljala malico, pove: "Košnja v senožeti je vedno poseben dogodek. Spominjam se, da sem visoko noseča nosila malico koscem in vedno so padale stave, kaj bomo 'kupili', fantka ali deklico. Sicer je za gospodinjo kar precej dela, saj vstanem takrat kot kosci, da postorim vse običajne opravke na kmetiji in nato koscem pripravim malico. Vsa leta je že tradicija, da jim prinesem še tople bobe (krofe) in močno malico. Kadar je vroče, postrežem rebrca ali pečenko in krompirjevo solato, kadar pa je vreme hladno, tako kot danes, jim pa pripravim kakšno toplo jed 'na žlico'. Golaž, vampe, mineštro ali kaj podobnega." Lačni kosci so dobre volje posedli k malici, mladi Peter pa je za zaključek vzel v roke še frajtonarico in zaigral. Dobre volje pri takem delu ne manjka.

Pri Andrejonu v Gorenji Žetini se ta dogodek ponavlja vsako leto že od nekdaj, brez prekinitve, in želimo jim, da ga tudi novi rodovi in novi gospodarji ne opustijo in se košnja strmih in težkih senožeti opravlja in obuja novim rodovom v poduk in spomin.

Hermina Jelovčan