Lani se je pri kapelici ustavila prav vsak dan

Irena More je rada hodila v hribe že v mladosti, takrat le ob koncih tedna. Potem ko je bila v službi, je zagnanost nekoliko popustila, ker je bilo dosti drugih obveznosti. Ko sta bila otroka še mlajša, so vsi štirje družinski člani s prijatelji osvojili Triglav.

Kdaj ste začeli tako pogosto zahajati samo na Bevkov vrh?
Leta 2017 sem se upokojila. Ko sem začela več hoditi, sem po Podosojnški grapi, skozi Novo Oselico in navzdol naredila krajši krog. Sin mi je prigovarjal, naj grem kdaj naprej na Bevkov vrh. Odločila sem se, da najprej naberem zadosti kondicije. Prej še nikoli nisem bila na vrhu s sovodenjske strani. Leto po upokojitvi sem začela bolj resno zahajati na Bevkov vrh in vpisi so se ustavili pri dvesto enajstih pohodih. Predlani sem videla kapelico tristoenainšestdesetkrat, lani pa vsak dan, se pravi tristošestinšestdesetkrat, ker je bilo prestopno leto. Vedno se vpišem v vpisno knjigo. Včasih se je zgodilo, da sem bila nekajkrat zapovrstjo vpisana samo jaz, ker drugih pohodnikov tiste dni ni bilo. Vem, da se jih veliko tudi ne vpiše. V normalnih razmerah za pot po grebenu in potem skozi Novo Oselico navzdol porabim približno dve uri in pol kar hitre hoje. Pozimi, če je treba gaziti sneg, se čas podaljša tudi na štiri ure.

Po kateri poti ubirate korake? Ali na vrhu spočijete pogled na prostranih razgledih?
V Podosojnški grapi grem čez Sovodnkarjev most, mimo Rup, po grebenu po gozdu do kamna in čez Hmeniški travnik do kapelice. Včasih se za kratek čas usedem na klopco in se naužijem lepih razgledov, običajno pa to naredim kar spotoma. Naprej me pot vodi po bregu do kmetije Na Ravan, čez Veharše, skozi Novo Oselico mimo cerkve in navzdol mimo Macesnovja. Izbiram take poti, da je čim manj asfalta. Gozdne vlake so bolj prijazne, sončne in mirne kot glavna cesta.

Kaj na poti pritegne vašo pozornost? Kaj premišljujete med hojo?
Včasih na pomlad gledam zeleno listje ali pa nabiram rože za čaj. Jesen se mi zdi zelo lepa, ko se začne barvati listje. Kadar pada sneg, me prevzame prava romantika. Včasih mojo pozornost pritegne razigrana veverica ali pa srna, ki se mirno pase. Kakšen dan med potjo premlevam, kaj moram še narediti, spet drugič samo sproščeno hodim, najraje sama, v tišini, v svojem tempu. Nič me ne priganja. Ko pridem domov, imam še polno energije in lahko še veliko naredim, če je treba. Mišice so zdaj utrjene in ne bolijo.

Vreme za vas ni ovira. Bevkov vrh zna biti tudi neprijazen, meglen, vetroven …
V nahrbtniku nosim dežnik in pelerino, če vreme ni stabilno. Raje uporabim dežnik, ker je pod pelerino hitro prevroče. V začetku sem celo malo zašla oziroma raziskovala travnike in domačije okrog hriba. Markacije so, a marsikdo pravi, da jih je premalo. Srečala sem tudi že pohodnike, ki niso našli prave poti na vrh. Na travnikih je res težje postaviti smerokaze zaradi košnje. Neprijetno je bilo, ko sem v prvem letu poletnih pohodov šla od doma v sončnem vremenu. Pod vrhom je že grmelo čez Cerkljanski Vrh. Pri kapelici je že padala po meni sodra, potem še toča. Pihalo je. Pelerina ni zadržala bušk po glavi, rokah in nogah. Veter me je potiskal ravno v drugo smer in hoja v dolino je bila kar zahtevna. Gazila sem tudi že na celo in zaradi megle nisem videla metra pred seboj. Menda sem naredila kar nekaj nepotrebnih krogov, preden sem ubrala pravo smer in pot proti domu.

Irenina pohodna prizadevanja so opazili tudi v Planinskem društvu Sovodenj, katerega članica je že vrsto let. Zahvaljuje se jim za pozornost in darila ter hkrati obljublja, da jo bodo še naprej srečevali v rdeči kapi, zeleni vetrovki in z nahrbtnikom z logotipi PD Sovodenj.

Znate si vzeti čas zase, s trdno voljo pa doseči cilj. Kaj vam predstavlja dodatno motivacijo?
Že na začetku leta sem si vedno zadala cilj prehoditi pot na Bevkov vrh vsak dan. Tako sem si uredila tudi obveznosti doma. Hoja mi je postala rutina, navada. Zagotovo bi mi nekaj manjkalo, če ne bi šla. Hodim zaradi zdravja, ne zaradi tekmovalnosti. Moj vsakdanji tempo hoje mi zelo pomaga pri uravnavanju ravni sladkorja v krvi. Človek, ki mu odkrijejo sladkorno bolezen tipa 1, ima sprva veliko opravka s seboj. Z učenjem, disciplino pri hrani in rutino je mogoče skoraj normalno živeti. V nahrbtniku imam vedno s seboj jabolko, glukozo ali kakšen bombon.

Kakšni pa so letošnji cilji?
Čim večkrat priti na vrh Bevkovega hriba, ker mi je tura všeč in se je še nisem naveličala. Vedno vidim kaj novega. Žalosti me le to, da pogosto opazim in pobiram smeti za drugimi pohodniki.

Milka Burnik