Literarnica

Bili smo vladarji nepremagljivi,
pametni, najboljši in nezmotljivi.
Bili smo močnejši kot Bog in narava,
ovirala nas ni nobena postava.

Smo vedli se, kakor da cel svet je naš,
toliko veljaš, kot denarja imaš.
Saj z novci kupiti se prav vse da,
ne srce, pri nas le bogastvo velja.

Pa pojavi se virus, s Kitajske doma,
se naseli počasi v vse države sveta.
Ne ustavi denar ga, niti zlato,
tiho naseli se v tvoje telo.

Naenkrat spoznaš, da si nihče,
cel kup denarja pomaga ti ne.
Virusu vseeno je, da si bogat,
on se je odločil svoj davek pobrat.

Korona davek določi in ga pobira,
revne, bogate, nič ne izbira.
Prav celi zdaj svet v strahu živi,
ustavlja se, zapira, le kaj se godi.

Naenkrat ustavijo se vsa potovanja,
zabave, kongresi in tekmovanja,
zaprejo uradi se in trgovine,
v stanovanjih bodite kakor sardine.

In smo spoznali, da nismo nič,
da smo ranljivi kakor mladič.
Šele ko mnogo ljudi je umrlo,
se zdi, da se nam je v glavi odprlo.

Spoznali smo, da se da drugače živet,
da lahko počasneje obrača se svet.
Da splača se vzeti čas za ljudi,
za naravo, Boga in lepe stvari.

Če to bomo v svojih mislih imeli,
te dni, ko s korono bomo živeli,
ostalo bo upanje, ga z vami delimo,
skupaj ljudje marsikaj preživimo.