Med prvimi Slovenci v Himalaji

Kmalu po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti, ki so se znašli v skupni državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, organizirali misijon v Indiji, točneje v pokrajini Bengalija. Z indijsko osamosvojitvijo je bila leta 1947 razdeljena po verski osnovi v dva dela: Zahodno Bengalijo kot indijsko zvezno državo s hindujsko večino in Vzhodno Bengalijo z muslimansko večino kot del novonastalega Pakistana, ki je leta 1971 postal Bangladeš. V času, ko je Indiji in s tem Bengaliji še vladala britanska imperialna oblast, so leta 1929 prišli prvi trije slovenski jezuitski misijonarji in začeli intenzivno oznanjevanje katoliške vere na delu bengalskega misijonskega ozemlja, ki so jim ga prepustili belgijski jezuiti.

Misijon so pojmovali kot jugoslovanski, na kar so bili še posebno ponosni. Poročila o misijonskem delu, ki je poleg oznanjevanja vere vključevalo tudi gradnjo cerkva, šol in bolnišnic ter organizacijo njihovega delovanja, so objavljali v posebnem glasilu Bengalski misijonar. V njem so s prispevki širili zanimanje za misijonsko delo, pa tudi vabili dobrotnike k pomoči misijonu. Proti koncu leta 1935 se jim je pridružil tudi poljanski rojak Lojze Demšar, doma iz Sestranske vasi, takrat še samostojnega naselja. Rojen je bil leta 1909 "pri Franclnu". Po prihodu v Indijo je najprej dve leti deloval med mladino, nato pa se tri leta s študijem teologije pripravljal na nadaljnje misijonsko delo v kraju Kurseong na severu Bengalije, ki leži na predgorju Himalaje. Kurseong z lego na nadmorski višini 1483 metrov je nedaleč od znamenitega mesta Dardžiling (angleško Darjeeling), ki so ga ustanovili Britanci kot upravno središče obsežnih plantaž čaja, danes pa slovi po čudovitem pogledu na Kangčendžengo, tretjo najvišjo goro na svetu, in po himalajski ozkotirni železnici, ki jo je Unesco vpisal v seznam svetovne dediščine. Čeprav ni utegnil plezati po visokih vrhovih, je bil Lojze Demšar eden prvih Slovencev, ki so bili v neposrednem stiku s Himalajo. Poleg Lojzeta sta se jezuitskemu redu pridružila še dva njegova brata: Janez, ki je bil posvečen v duhovnika leta 1922, in Anton, ki je umrl še kot študent.

Lojze je obiskoval osnovno šolo v domačem kraju, gimnazijo pa v škofovem zavodu v Šentvidu nad Ljubljano in pri jezuitih v Travniku v Bosni. Jezuitskemu redu se je pridružil avgusta leta 1928. Študij filozofije je opravil v Pullachu pri Münchnu na Bavarskem, zatem je bil prefekt v Travniku. V obširnem pismu, ki ga je napisal v oktobru leta 1958 v Kalkuti in ga hrani župnijski arhiv v Gorenji vasi, se spominja svojega odhoda iz domačih krajev in dolgega potovanja v Indijo, ki jo omenja kot deželo svojih želja, ki jo je vzljubil. Opisuje tudi neverjetno revščino v Indiji, hudo lakoto in nevarne bolezni, kot sta kolera in malarija, zaradi katere bi skoraj umrl. Dne 11. novembra leta 1940 je bil posvečen v duhovnika, novo mašo je obhajal v Indiji v Kurseongu pod himalajskimi vršaci. Kot misijonar je deloval med Bengalci, znan je bil po svoji dobroti, saj je organiziral preskrbo najrevnejših in prehrano v času hude lakote. Kot omenja Jože Kokalj v svoji knjigi Pogovori ob Gangesu, je Demšar od države kupoval riž in ga hranil v velikem skladišču, da je mogel pomagati ljudem. Skrbel je tudi za učiteljstvo in sodelavce, da niso trpeli lakote. Skupaj z drugimi jugoslovanskimi katoliškimi misijonarji je vzgojil številne katoličane in vzpostavil še danes delujočo mrežo ustanov Katoliške cerkve v tem predelu Indije. Deloval je predvsem na postojankah Ranči, Morapaj, Satkira, Khari. Vmes je bil 1953–59 ekonom v kolegiju sv. Frančiška Ksaverija v Kalkuti in 1966–69 ekonom v kolegiju v Kurseongu. Bil je znanec Matere Terezije, ki je delovala v Kalkuti. V oktobru 1972 mu je odpovedala srčna zaklopka, ko je bil župnik v Khariju. Leta 1973 je zapustil Indijo in se vrnil v domovino z namenom, da se vrne, ko ozdravi. Umrl je v Borovnici, kjer so takrat župnijo upravljali jezuiti, marca leta 1974. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Jure Ferlan