Na Blegoš kot nekoč

Blegoš s svojimi 1562 metri ni visoka gora. A dovolj visoka in s svojo "plešo" predvsem dovolj razpoznavna, da se vidi že od daleč. Obenem je izjemen razglednik za osrednji, zahodni in notranjski del Slovenije. Ob jasnem vremenu nam pogled seže celo do Tržaškega zaliva. V Javorjah se je zbralo 21 pohodnikov, za kar je bila po vsej verjetnosti kriva vremenska napoved, ki je za popoldne obetala padavine. Pohod je potekal po poteh, ki so jih nekoč uporabljali prebivalci, ko so vodili živino na pašo na Blegoš, hodili kosit v senožeti ali na delo na polja in travnike visoko pod vrhove Blegoša in Koprivnika. Iz Javorij so se skozi Murave in mimo Brinja pohodniki povzpeli do vojaške ceste in pod Andrejonovo senožetjo pomalicali domačo malico, ki so jo dobili za na pot. Pot se je nadaljevala do križišča in parkirišča na Črnem kalu naprej po lepi razgledni cesti po pobočju Blegoša in nato po stezi vse do razglednega travnatega vrha. Blegoš je bil v času tega obiska prelep, saj je bil posut z množico raznovrstnega cvetja. Daljši postanek je bil še pri koči. Pohodniki so vračali po znani poti do Črnega kala in od tam po stezi v Gorenjo Žetino s postankom na kmetiji odprtih vrat Andrejon. Pot do Javorij se je že v rahlem dežju nadaljevala mimo slapu Rancka in mimo Brinja in Murav na izhodišče v Gostilno Blegoš.

Hermina Jelovčan