Naj živi, se razvija in cveti

Tridesetletnica naše samostojne države Slovenije je torej tudi lahko povabilo, da "prelistamo" dogodke iz časa njenega nastajanja. Da zopet podoživimo radostno vznemirjenje takratne "pomladi", pa tudi tesnobo, saj so se ob vsem navdušenju risali grozeči oblaki prihajajočega nasilja, laži in sprenevedanja iz vzhodnega dela nekdanje države. Kljub različnim pogledom in prepričanjem smo v precejšnji meri zdržali skupaj: pokončno, mirno, trezno in pogumno. Pripravljeni, da odločno in pogumno, a ne maščevalno, branimo svojo domovino, svobodo, državo.

Pisec teh vrstic sem bil takrat v župnik v Bohinjski Bistrici. Moj sodelavec je bil ob koncih tedna stalni diakon Franc Špelič. Posredoval nam je doživljanja Nebeške Matere Marije v zvezi s Kureščkom. Pomladi 1990 mu je naročila, naj pripravimo tam, "na tem pozabljenem in zapuščenem kraju", vse sobote v maju 1991 spravna srečanja. Z nekaterimi smo bili, priznam, kar zmedeni ob tem naročilu. Nekoliko medlo smo to vendarle storili in odziv ljudi ni bil slab. Čemu ta srečanja, pa smo začeli razumevati šele, ko so se potem valili tanki po naši deželi, brezobzirno vse uničevali pred seboj, letala in helikopterji iz zraka pa sipala smrtonosni tovor. Vnaprej smo bili opomnjeni in povabljeni k delu za edinost, enotnost. Pa tudi varovani in obvarovani mnogo hujšega, kar smo kasneje videli v drugih delih nekdanje države.

Zdaj sebi in drugim želim, da bi bolje ohranjali v spominu te čase. Da bi se iz te preteklosti učili ceniti sedanjost pa tudi upirati pogled v prihodnost. Izguba spomina pomeni za človeka hudo preizkušnjo … Izgubi stik s samim seboj in z drugim. Mar ni težko, če te draga in ljubljena oseba več ne prepozna? Tako je tudi s skupnostjo, z narodom. Če pozabi na svoje korenine, hira in umira. Po uničujočem potresu v Skopju 1963 so to mesto na novo zgradili. Ob koncu obnove so povabili rojakinjo Mater Terezijo. Nekdo ji je dejal: "Mati Terezija, to mesto smo tako uredili, da tu pa vaše delo ne bo potrebno!" Odgovorila je: "Lepo ste vse storili. Vendar vas prosim – ne pozabite, tudi tu bodo človeška srca še vedno jokala!" Kakšno spoštovanje dosežkov, hkrati pa spoštljiv pogled v človeško globino … Pomenljiv tudi za nas.

Trideset živimo v svoji državi. Ni vse tako, kot smo sanjali, načrtovali in želeli. Pazimo na svoj pogled in pomagajmo drug drugemu, da ne bi videli predvsem enostransko – samo dobro ali pa tudi vse samo slabo. V naši dolini je sedaj dosti gradbišč na cestah – v Poljanah, proti Blegošu, proti Sovodnju, dobili smo "Fortunovo" brv. Naj bo vse to tudi prispodoba za poglobljen uvid, za poti do src drug drugega, za premostitev nasprotnih bregov … Z izrekom starih Rimljanov čestitam vsem občanom in naši državi: "Vivat, crescat, floreat" – naj živi, se razvija in cveti.

Simon Fortuna, duhovni pomočnik v Župniji Trata – Gorenja vas