Največ glasov za Visoško kroniko

Čufarjeve dneve so letos na Jesenicah pripravili že triintridesetič. Zaradi ukrepov ob pandemiji so jih – že tradicionalno se odvijajo sredi novembra – prestavili na splet, kjer si je bilo mogoče ogledati šest tekmovalnih predstav, vsak dan eno. Strokovna žirija je na koncu podelila dve enakovredni nagradi, in sicer za najboljšo predstavo igri Vozi, Miško (KD igralska skupina pri GTČ Jesenice v režiji Gregorja Čušina), nagrado z najboljšo ansambelsko igro pa je prejela ekipa KD Loški oder, in sicer za avtorsko reciklažo Feydeaujeve komedije Strasti, laži in maček v žaklju v režiji Milana Goloba.
Za najboljšo predstavo po izboru občinstva je bila po glasovanju spletnih gledalcev z največ glasovi izbrana priredba Tavčarjeve Visoške kronike v režiji Andreja Šubica in izvedbi KD dr. Ivan Tavčar Poljane. Med 1424 oddanimi glasovi jih je poljanska predstava ob povprečni oceni 4,65 prejela daleč največ. Režiserja smo povprašali, kako je videl uspeh in prevlado glasov med občinstvom. Najbrž je glasoval tudi kdo, ki je predstavo tudi že videl v živo?
"Ko smo se prijavljali na Čufarjeve dneve, do konca nismo poznali sistema izbora na podlagi glasovanja. Nimamo podatka, koliko glasovnic je bilo oddanih za nas, vem pa, da je bilo največ ogledov naše predstave na Youtubu, približno četrtino vseh od šestih predstav (kar 1270). Veliko ljudi je predstavo videlo v živo in se jim je zanjo zdelo vredno potruditi, si jo ogledati še enkrat in glasovati. To smo razbrali iz številnih odzivov, ki so nam jih gledalci poslali tudi po glasovanju. Vemo, da so glasovali iz vse Slovenije in celo Avstralije, Irske, Italije …" je povedal Andrej Šubic, vesel, da je bilo poljansko narečje tudi gledalcem iz drugih delov Slovenije razumljivo. Poudarja, da je prednost poljanske predstave v entuziastični energiji ekipe in sporočilu, ki si ga ljudje zapomnijo.
Kot zapisano, so si gledalci predstave tokrat ogledali na spletu. "Glede tekmovanja je bilo to bolj enakovredno, kot če bi predstave ocenjevala samo publika z Jesenic in okolice. Tudi 'doseg' je bil veliko širši in zato nas nagrada tega 'širšega' občinstva še bolj veseli in ima večjo težo. Lahko samo čestitam organizatorjem Čufarjevih dnevov," pove Šubic zavedajoč se, da živega gledališča nič ne more nadomestiti. "Pred koronskim časom sem včasih hotel pogledati kakšno predstavo na televiziji in ne vem, ali sem kdaj zdržal do konca, pa so bile vrhunske. Sedaj mi to uspe. Pri naši predstavi je sicer 'izpadla' povezanost gledalcev v predstavo, tista vpetost, navijanje gledalcev za usodo nedolžne Agate in streznitev, da smo ljudje v bistvu 'zverine', kot nas označi škof, in to v predstavi publika vzame nase in se zamisli. Da o strahu gledalcev, da bo nekdo od tam zgoraj prišel ponje, ne govorim. Tega na posnet ku ni možno doseči in tudi žirija tega ni mogla razbrati.
Ob uspehu predstave pa režiser ne pozabi dodati, da gre za skupen dosežek mnogih, ki sodelujejo v KD dr. Ivan Tavčar Poljane. "Kljub slabim razmeram za vaje (ali pa ravno zato) takšen projekt zahteva veliko sodelavcev v ozadju, tako za odrom kot vseh aktivnih članov društva z odborniki na čelu. Vedno z veseljem priskočijo ob prošnji tudi druga društva v občini. To je garant, da bo kraj ostal center kulture in kot sem nekje napisal – ustvarjal visoko 'bruto družbeno srečo'. Upam, da bomo v naslednjem letu, ko bo 170 let od Tavčarjevega rojstva – letos so bile obletnice Štefana, Janeza in Jurija Šubica – predstavili svetu ta visoki poljanski kulturni pedigre, ki nam ga nič in nihče ne more vzeti."
Enako je tudi z Visoško kroniko, ki je univerzalna in brezčasna. In tudi poljanska izvedba še živi, kljub neprijetnim časom. "Med nami še kar živi, ker smo zelo povezani. Igrali smo jo 25-krat, na žalost je pomladanski val 'odnesel' naš predvideni nastop v Ljubljanski Drami. Upam, da jo bomo še lahko igrali. V poljanskem spominu bo zanesljivo ostala. Na žalost je univerzalna zaradi človeških slabosti, krivde, greha na eni in ljubezni na drugi strani. Tavčar nam je dal super predlogo, mi smo jo malo tudi po sreči zagrabili z obema rokama. Najbolj smo veseli številnih izjav otrok, mladine, odraslih: "Dotaknila se me je, nosim jo s seboj in ne gre mi iz glave, razmišljam …"

Igor Kavčič