Narava nahrani vse čute, zna biti pa tudi kruta

Lidijo smo spremljali v tretji oddaji, kjer je sodelovala z Urošem, s katerim se prej nista poznala. Ugotavlja, da je to lahko zelo zanimiva situacija, ker je bil Uroš tako drugačen od nje in bolj pasiven, kot bi za moškega pričakovala. 
Zanimalo nas je, kako je sploh prišla na idejo, da bi sodelovala v Preživetju v divjini. Odgovarja, da je precejšnja avanturistka. »Veliko sem po hribih; na morju spim pod milim nebom, na oddajo sem pa gledala kot na novo izkušnjo. Vanjo sem se odpravila po novo znanje. Zanimalo me je na primer, kako se zakuri ogenj. Pa imela sem strašno željo, da bi spoznala Braneta, ker je res kralj divjine.« Ker je Lidija doma s kmetije, oče je bil lovec, je tako že kot dojenčica preživela veliko časa v njegovem lovskem nahrbtniku in iz varnega zavetja z očmi raziskovala okolico. Tudi sedaj veliko časa preživi v naravi, če le najde čas. Že od malega je Lidija spoznavala rastline, tako da ima o zdravilnih in užitnih rastlinah kar nekaj znanja. Ljubezen do narave in znanje sedaj prenaša na svojo hčerko. 

V oddajo se je prijavila naskrivaj 
»Edino mami sem zaupala, da je potem popazila na hčer v času, ko sem snemala,« se namuzne. Pa precej kasneje je omenila oddajo še prijateljicam, ki pa nad odločitvijo niso bile presenečene, saj Lidijo dobro poznajo. V oddaji je bil poudarek na netenju ognja na več načinov ter kako preživeti noč v divjini brez vsega. »Pri meni je največ treme povzročala prisotnost kamer. Pa seveda to, da sem dobila zraven popolnega tujca,« še enkrat pove. Dobila sta sicer napotke, a sta se morala potem sama znajti. V oddaji tega sicer ni videti, ker je omejena na čas predvajanja, a kar tri ure sta »gonila lok«, pravi Lidija, pa jima ognja ni uspelo zanetiti. Pred njima pa noč, pa še deževalo je, nadaljuje. Okolica, kjer sta bila, je bila dokaj neprijazna in se je videlo, da so zagotovo zveri v bližini. Ker je bil njen oče lovec, kot smo že omenili, je določene znake Lidija takoj prepoznala. Doda, da se je tudi že dvakrat v živo srečala z medvedom. »Ni sicer 'fajn' občutek, vendar moraš v tistem trenutku imeti glavo na pravem mestu,« reče mirno. 

Več mora poslušati 
Kondicija ji v oddaji ni delala težav, trpela pa je psiha. »Se mi je zgodilo, da sem kar naenkrat pozabila vse. Ko recimo sploh ne veš, kako bi držal nož ... Še danes se včasih vprašam, kako do tega pride.« V oddaji je ugotovila tudi, da mora več poslušati: »Ko pridem nekam, kjer je narava lepa, z mislimi odtavam. Brane je govoril, jaz pa sem opazovala okolico, namesto da bi ga poslušala,« smeje pojasni. Bi pa takoj še enkrat sodelovala v oddaji, izstreli, ko jo povprašamo, ali bi se še enkrat odločila enako. Ima sicer tudi v načrtu, da pri Branetu T. Červeku obišče še kakšen tečaj preživetja, da izve še več, utrdi že znano. Je že oznanila prijateljicam svojo rojstnodnevno željo, se namuzne. 

Vleče jo v Ande
Ima že kakšen nov avanturistični podvig v mislih, smo še radovedni. Hribi so dnevno na njenem seznamu, pove. »Rada pa bi obiskala sestrično, ki živi v Južni Ameriki, pod Andi. Izpeljala kakšen dober treking, ko se bo situacija, ki jo povzroča novi koronavirus, umirila.« Drugače pa se ji zdi, da je oddaja Preživetje v divjini šla v javnost ravno ob pravem času. »Ljudje smo precej zakrknjeni, elektronika nas je popolnoma zaprla v hiše. Po vaseh morda še ne dokončno, v mestih pa je to večji problem,« meni. Namen oddaje je namreč, da ljudi malce zbudi; da se predramijo, poudari Lidija in doda, da narava nahrani vse čute, po drugi strani pa zna biti kruta. »Res ji moraš znati prisluhniti,« zaključi.

Alenka Brun