Naši 90-letniki: Francka Stanonik

23.12.2019

»Vse kar se je zgodilo, sem vzela za dobro«

Francka Stanonik, po domače Gričarjeva mama iz Volake, je 15. oktobra dopolnila 90 let. Domači so ji ob osebnem prazniku izpolnili željo in jo peljali na Brezje. A so jo presenetili in se tja odpravili z avtobusom, na katerem so se zbrali vsi bližnji, skupaj jih je bilo približno 30.

Bila je prvorojenka mame Francke, Šupcove s Hotavelj, in očeta Franca, Kosmačevega s Srednjega Brda, kjer sta kupila zapuščeno kmetijo pr' Teminc in si ustvarila družino, v kateri so se rodili še Rezka, Ančka, Francelj, Pavla, Milka in Marija. Šolo je Francka skoraj pet let obiskovala v Gorenji vasi. »To je bila 'hribovska' šola, ki je potekala dopoldan trikrat tedensko,« se spominja. Leta 1939 je mama zbolela in je bila nepokretna dva meseca v bolnici. »Zahvaljujoč daljnemu sorodniku, zdravniku v Ljubljani, smo iz Nemčije dobili primerno zdravilo. Potrebnih je bilo trideset injekcij, da je mama spet postala pokretna!«

S sestro peljali hrano partizanom v Podpleče
»Spomnim se zime leta 1943, ko je k nam prišel mlad partizan z listkom, na katerem je imel napisano, koliko krompirja in žita moramo dati. Šel je po vseh hišah, nato smo hrano peljali z dveh kmetij.« S sestro Ančko sta vola vpregli v sanke, nanj naložili pridelke ter se odpravili v Podpleče h Kumru. »Mama ni dovolila, da bi šla sama na pot, zato me je spremljala Ančka. Močno je snežilo, snega je bilo do kolen!« Ob štirih so krenili s Srednjega Brda in v Podpleče prišli ob devetih zvečer. Tam so dobili večerjo in prenočišče. »Zjutraj smo se odločili, da gremo kljub vremenu domov. Da ne omenjam, kako slabo smo bili obuti in kako nas je zeblo.«

Z možem sta ves čas delala
Z možem Poldetom sta bila sošolca, tudi kasneje so se njune poti križale. »Ko je prišel od vojakov, je začel bolj resno razmišljati, da bo moral prevzeti domačo kmetijo, in tako sva se leta 1955 poročila.« Civilna in cerkvena poroka je bila v Gorenji vasi, kamor ju je z zapravljivčkom peljal Šinkovcov Francelj s Hotavelj. Ohcet je bila na Franckinem domu. Ko se je preselila h Gričarju, so bili v hiši štirje moški, poleg moža še oče in dva brata ter mama in sestra. »Po vojski so bile zelo slabe razmere, povsod je bila revščina. Vse je bilo dotrajano, obnavljalo se ni.« Spominja se, kako sta morala z možem najprej napeljati vodo v hišo in popraviti kotliček, da je imela toplo vodo za otroke. Ves čas sta delala in vsa sredstva vložila v obnovo hiše in hleva. »Delala sem vedno rada, pa saj sem tudi morala!« se zasmeji.

Rada se druži s sosedami
V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Drago, Zvonka, Anica in Janez. Polde se je zaposlil leta 1967 v bližjem Marmorju. »Ko je šel v službo, otroci pa v šolo, sem bila na kmetiji sama za vse.« Danes je vdova že 20 let. Čas si krajša s klekljanjem in z branjem. »Rada berem avtobiografije. Letos sem prebrala tri in prav vsaka je name naredila poseben vtis.« Včasih se je udeleževala izletov, ki so jih organizirali kmečke žene in društvo upokojencev, zdaj pa se rada druži s sosedami in se udeležuje srečanj s Frkljami. Vesela je prav vsakega obiska. Ima deset vnukov in dva pravnuka. »Otroci so dobri z menoj, če potrebujem kaj, mi pomagajo.« Zdravje ji dobro služi, le hodi nekoliko težje. »Nikoli nisem nikogar sovražila ali gojila kakšnih zamer, tudi sekirala se nisem za nič ali da bi se za kaj posebno gnala. Vse, kar se je zgodilo, sem vzela za dobro! Dokler bom živa, si želim le zdravja.«

Lidija Razložnik