Naši 90-letniki: Vera Bogataj

Vera Bogataj, rojena Dobnikar iz Gorenje vasi, po domače Udamova Vera, je na praznik Svetih treh kraljev praznovala 90 let. Rojstni dan je v krogu domačih praznovala v Javorjah. Da bo dočakala tako visoko starost, ni pričakovala, saj jo že dolgo muči revma.

Vera že vse življenje živi na domačem domu na Trati. »Odkar pomnim, je bila tu majhna hiša, imeli smo kravo in vola. Poleg naju z mamo sta tu živela še stara mama in stric Jože.« Mama se ni nikoli poročila. »Do leta 1944 je z nami živel mamin brat Jože, ki je tega leta padel pri domobrancih. Imel me je zelo rad, bila sem nezakonski otrok.« Za Vero je spomin na strica Jožeta še danes, po toliko letih, boleč. Ko je bil Jože v Kranju pri »ta raztrganih«, kakor so imenovali »ponarejene partizane«, ga je šla enkrat obiskat. Tam je spoznala fanta iz Javorij, ki je bil v nemški vojski in sta si izmenjala nekaj pisem. Nemci so jo prav zaradi poznanstva z njim za en dan zaprli, nato pa odpeljali na zaslišanje v Škofjo Loko.

Opravljala moška dela
»Seveda sem razmišljala, kaj sem naredila, rekla narobe ... Mamo je skrbelo, saj ni vedela, kaj storiti. Na koncu se je zame vse dobro izšlo. Žal pa mi je bilo fanta, ki se ni nikoli več vrnil domov. V času vojne se ljudje niso družili kot danes. Nihče ni za nikogar točno vedel, s kom ima vezo …« Ko je bilo konec vojne, je bila stara 15 let. Glede na to, da doma ni bilo moške roke, dela pa več kot dovolj, je bila primorana vpreči junca in se naučiti delati z njim. Takrat so ljudje z različnimi uslugami pomagali eden drugemu. Vera je z juncem hodila k sosedu vozit gnoj na njivo v zameno za košnjo in delo v gozdu.

Mladi so se družili na mladinskih plesih
Šolo je zaradi pričetka vojne obiskovala le 4,5 leta. Kasneje se je udeležila tečaja nemščine. Takrat so se mladi družili na mladinskih plesih. Mama je ni pustila, da bi šla kamorkoli na ples. »Plesali smo v današnjem Sokolskem domu in na Trebiji, kjer je bilo kar nekaj veselic.« Leta 1952, ko je zapadlo največ snega, so šli v sejem v Staro Oselico in po maši plesali pri Mežnarju. Na vnebohod so šli tudi v Leskovico. Na enem od plesov je spoznala moža Milana, Janezovega s Srednjega Brda. Ko je dopolnila 24 let, sta se civilno in cerkveno poročila v Gorenji vasi. Cerkveno ju je poročil župnik Ferdin, ki je prišel v Gorenjo vas službovat iz Stare Oselice. Ohcet je bila na Verinem domu.

Delala, da je imela svoj denar
V zakonu sta se jima rodila hči Anka in sin Milan. Veš čas skupnega zakona sta z možem delala, da sta obnovila hišo. Vera se je sprva zaposlila v Alpini, nato pa v LTH Škofja Loka. Dobro se še spomni, kako je mama njeni odločitvi o zaposlitvi nasprotovala. »Jaz pa sem rekla: poskusila bom, saj denar imaš pa le svoj!« Milan je delal v Marmorju. V mladosti je Vera veliko klekljala, da si je lahko kupila oblačila. Ko se je zaposlila, za klekljanje ni bilo več časa. Vdova je že 30 let. Moža je izgubila ravno v času, ko se je sama zaradi revme zdravila v bolnici. Takrat se je tudi upokojila.

Pogreša vnuka, ki živi v Grčiji
Samoto in žalost so ji pomagali odgnati vnuki, na katere je pazila, ter delo na kmetiji. Ima 5 vnukov in 12 pravnukov. Hči Anka in njena družina živijo v Nemčiji. Sin Milan ima hišo poleg in ji pomaga pri opravilih, ki jih sama ne zmore več. Pol leta ima tudi mačjo družbo. Zdravje ji kar dobro služi. Pri hoji si pomaga z berglami. Trikrat na teden še kuha, rada posluša radio in bere Gorenjski glas. Televizijo gleda le zvečer. Dopoldne skupaj s sinom spijeta kavo, trenutno jima družbo dela tudi Anka, ki je na dopustu v Sloveniji. Najbolj pogreša vnuka Borisa, ki trenutno dela in živi v Grčiji. »Rada ga imam, tudi on pokaže, da me ima rad.« Zelo težko ji je bilo, ko je izgubila moža. »Ne veš, kaj ti je namenjeno v življenju. Vse sorte je bilo v teh 90 letih!« Za prihodnost pa pravi: »Kar bo, pa bo!«

Lidija Razložnik