Navdih je skrivnostna reč

Na njej je dvanajst pesmi, večina iz pesniške zbirke Janeza Ramoveša – Marija Dolinar: Soloples za neveste, preostale iz prihajajoče zbirke Folklora ter ena priredba. Janezove pesmi je tako kot ničkolikokrat doslej uglasbila Uršula. Kot pove, je o ustvarjalnem navdihu težko govoriti, ga v tem prenasičenem svetu vedno težje priklicati, a ga je v Suši oziroma Poljanski dolini še vedno dovolj za Janezove verze, ki jih Uršula s svojim glasom ponese v svet.

Kako dolgo že traja vaše glasbeno ustvarjanje? Ste začeli peti sami ali ste se v glasbene vode podali skupaj z možem Janezom?
Že kot otrok sem rada pela. V predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju je name pazila babica, ki me je naučila veliko cerkvenih in ljudskih pesmi. Sama je zraven igrala na orglice. Ves čas osnovne šole sem obiskovala pevski zbor. Oba zborovodja, tako Valentin Bogataj kot Magda Drnovšek, sta nam znala ohraniti ljubezen do petja. V srednji šoli sem pela v zboru pod vodstvom Tomaža Tozona in pričela obiskovati ure solopetja v Škofji Loki. Največ pevskega znanja sem usvojila v kasnejšem desetletnem študiju klasičnega petja pri prof. Ileani Bratuž Kacjan v Ljubljani. Naj povem, da sva diplomski nastop imela skupaj z Janezom Trilerjem, članom Slovenskega okteta. Štiri leta sem pela tudi v zboru RTV Slovenija pod vodstvom Matjaža Ščeka, kjer sem pridobila še več izkušenj.

Kako se spominjate svojih solističnih pevskih začetkov?
Pri 18 letih sem prvič zapela a capella nekaj starih nabožnih pesmi na likovno-literarnem performansu pred Prešernovo galerijo v Kranju. To je bila prelomnica v moji glasbeni karieri – začutila sem klic, da lahko tudi sama uglasbim pesem in jo "na suho" zapojem kjerkoli. Moj glas je moj adut. V tem času sem že spoznala Janezovo poezijo in kmalu uglasbila nekaj njegovih pesmi. Ena prvih je bila pesem V Kolobociji se je zgodilo … Takrat mi je postalo jasno, kaj želim peti, da sem avtorica in da se petja ne učim zato, da bom koncertna, operna ali popularna pevka. Nekaj let sem nastopala izključno a capella z Janezovimi pesmimi – večinoma na odprtjih likovnih razstav in nekaj samostojnih koncertih.

Kako je prišlo do sodelovanja s Fanti z Jazbecove grape in kako dolgo že traja?
Še en ključen preskok se je zgodil, ko sva začela sodelovati s pianistom Jožijem Šalejem in leta 2000 izdala prvo zgoščenko Sugar free baby (samozaložba, ponatis Sanje), leta 2003 pa še Na sunčn dan sm se z beciklam pelu (Sanje). Na tej pološči so Piism, ke sa ja piil fantje z Jazbecove grape zapeli štirje fantje (sami). To je bil povod za nastanek skupine UR in Fantje z Jazbecove grape. Od vsega začetka so poleg mene stalna zasedba pianist, harmonikar, pevec in aranžer Joži Šalej, pevec in kitarist Metod Banko in pesnik Janez Ramoveš.

V enem od intervjujev ste dejali, da vse pesmi uglasbite sami. Kako se odločite, katere? Prav tako se, ko ustvarjate, vsak "zavleče v svoj kot". Torej vsak od vas sliši in vidi "izdelek" šele, ko je nared?
Takoj ko Janez spravi na plano kak sveženj pesmi iz "svojega kota", jih da v branje meni. Že takoj me katera pesem bolj pritegne, najprej vsebinsko, seveda. Takšno kasneje malo preučim glede ritma, refrena. Nato potrebujem sama nekaj miru. Melodija pride kaj hitro in se do predstavitve na odru zelo malo spreminja. Na tak način sem uglasbila že okrog šestdeset pesmi, ki so izšle na šestih albumih, po prvih dveh še albumi Staroselski ciklus (Cankarjeva založba, 2006), Anglčešejne (Sanje, 2007), Talisman (Celinka, 2013) in zadnji Hribovske balade.

Se je vaše glasbeno ustvarjanje skozi leta kaj (veliko) spremenilo?
Od vsega začetka ustvarjam na podoben način – ustvarim melodijo na Janezovo pesem, nato skupaj z Jožijem in Metodom postavimo vokalne linije za troglasje, Joži napiše klavirsko ali harmonikarksko spremljavo. V zadnjem času smo v pesmi vključili še zvok banja ali bršljanovega lista, na katerega zaigra Metod. Kakšno pesem še vedno zapojem a capella ali pa sama ob spremljavi klavirja. 

Hribovske balade so obarvane tudi rokovsko po zaslugi Martin Ramoveš banda. Ste s sinom Martinom sodelovali prvič?
Pri treh pesmih so sodelovali člani Martin Ramoveš banda. Martina sem prosila, da bi pri edini priredbi na novi plošči Biv je vesele zaigral na električno kitaro. Na vajah sta se pridružila še člana njegovega benda in zaigrala še pri dveh komadih. Tako resno sva sodelovala prvič in želim si, da bi skupaj naredila še kakšno pesem.

Kako se rojeva navdih za ustvarjanje? Gotovo ne gre čez noč, da Janez spiše pesem in vi melodijo, ki gre v ušesa?
O navdihu je težko govoriti. Je zelo skrivnostna reč, ki tiči nekje globoko v človeku. Vem samo to, da potrebuje mir in tišino, da začne siliti na plan. V tem s stvarmi prenasičenem svetu ga je vedno težje priklicati!

Je to, da sodelujete z možem, prednost? Se vedno strinjate ali vam morda kdaj ni všeč kakšna pesem in obratno?
To je velika prednost. Niti slučajno si ne predstavljam, da bi morala iskati tekste, ki bi mi ustrezali za uglasbitev. Njegova poezija mi popolnoma zadošča. Je pronicljiva, večplastna, trpka in razigrana, polna globokih življenjskih modrosti, dobro napisana. Kljub temu da berem dosti poezije, mi druge pesmi ne zazvenijo v glasbi. Nikoli se eden drugemu ne vmešava v ustvarjanje.

Je Janez avtor vseh skladb, ki so bile do sedaj izdane na zgoščenkah?
Tako je. Nisem pa jaz avtorica vse glasbe. Na prejšnji plošči se je znašlo nekaj priredb znanih napevov, npr. Lili Marlen, Time (Tom Waits), Perfect day (Lou Reed)…, ki jih je Janez prepesnil v poljanščino (ne prevedel), na novo ploščo pa smo uvrstili le eno priredbo, ki jo je pela Nancy Sinatra – Bang bang.

Kaj je po vašem mnenju pomembnejše: besedilo pesmi, melodija ali interpretacija? Na kaj vi kot pevka stavite?
Pomembno je vse troje. Moje glavno umetniško poslanstvo je petje, zato si vedno prizadevam, da pesmi čim bolje odpojem. Šola petja mi je dala dobro dikcijo – zelo se trudim, da besedilo razločno izgovarjam, tako da tudi narečje res pride do izraza. Tudi Joži in Metod sta šolana pevca in z vsem trem nimata težav.

Vam je lažje peti v knjižnem jeziku ali poljanskem narečju?
Pri petju ni nobene razlike. Lahko pojemo tudi v italijanščini, francoščini, angleščini … Kako bi ne mogli peti v najbolj lastnem jeziku, kot je narečje?

Je težje peti, nastopati pred domačim občinstvom?
Morda se mi je včasih zdelo težje nastopati pred domačim občinstvom, v zadnjem času pa prej nasprotno. Izkazalo se je, da imamo v naših koncih res veliko oboževalcev. Če se spomnim koncertov na Visoškem dvorcu, na Ledinici v Žireh, v Škofji Loki avgusta lani, septembra v Železnikih – lahko rečem, da so bili nabito polni. To je prijeten občutek!

Avgusta je zasedba ploščo predstavila pri Mefu v Izoli, v Ljubljani na Drugi godbi, na festivalu Sajeta v Tolminu in Železnikih. V čudovitem ambientu Erbergovih paviljonov v Dolu pri Ljubljani so Hribovske balade odmevale mesec kasneje. Plošča je vsebinsko izrazito baladna, a zelo poslušljiva in vsekakor ne mračna, saj se avtorji pri svojem ustvarjanju zavedajo, da se lahko temačne življenjske zgodbe predstavijo na igriv in humoren način in da življenja včasih ne gre jemati preveč resno. Na voljo je pri založbi Celinka in na njihovih koncertih.

Katera skladba vam je najbolj všeč in jo z veseljem zapojete?
Po vsakem izidu se je izkazalo, da so nekatere pesmi ostale v našem železnem repertoarju, nekatere pa so se ščasoma umaknile. Tiste so nam verjetno bolj všeč. Na seznamu je zagotovo naša "uspešnica" Samosejc, pa Anglčešjne, Sadovnak, Piism, ke ja je piiv adn, ke je pol hmal umaru. Od priredb najraje zapojemo Cajt, saj jo je Janez res briljantno prepesnil. Zelo pa uživamo ob izvajanju vseh pesmi z nove plošče.

Kaj želite s svojim glasbenim ustvarjanjem sporočiti, kakšna čustva prebuditi pri poslušalcih?
Kot veste, je moj drugi poklic učiteljica. Poklic od mene terja, da moram vsak dan "malim poslušalcem" kaj sporočiti, prebuditi v njih čustva, jih kaj naučiti. Na mojih koncertih si srčno želim, da poslušalci sami dojamejo sporočilo naših pesmi. Pomena pesmi nikoli ne razlagam, namenoma se izogibam pedagoškemu pristopu na odru. Da se v nekaterih prebudijo močni občutki, dokazujejo tisti, ki nas vedno znova prihajajo poslušat. 

Na zgoščenki Hribovske balade se prepleta kar nekaj glasbenih žanrov. Je morda ostal še kakšen, ki čaka na "uresničitev"?
Hribovske balade so nastajale dolgo in imeli smo dovolj časa, da smo se malo poigravali z žanri in inštrumenti. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Zgoščenka Hribovske balade se od preteklih razlikuje po tem, da je sedem pesmi v knjižnem jeziku (napisana pesniška zbirka Soloples za neveste), druge v poljanskem narečju. Poleg osnovne pevske, klavirske, harmonikarske in kitarske linije v pesmih slišimo še rhodes, violino, krilni rog, klarinet, bas, banjo in mala tolkala. V treh pesmih je vpleten rokovski trio (električna kitara, bas in bobni), tako se na plošči prepletajo različni glasbeni žanri. Pri nastanku so poleg stalne zasedbe (Uršula Ramoveš, Joži Šalej, Metod Banko) sodelovali še Martin Ramoveš, Marko Petrič, Rok Skoliber, Blaž Celarec, Nino de Gleria, Boštjan Gombač in Jelena Ždrale.

Glede na trenutno situacijo, ko so koncerti bolj ali manj odpovedani, boste morda zgoščenko predstavljali na spletu – kot npr. koncerti s kavča?
Glede na trenutno situacijo smo mi razmeroma veliko nastopali. Predstavitev na spletu mi še na misel ne pride. Nas je treba slišati v živo! Bomo že počakali. Mislim, da Hribovske balade niso ravno muha enodnevnica. Nihče od nas od te glasbe ne živi – to nas dodatno osvobaja. Janezovo poezijo pa se lahko bere tudi doma na kavču.

Lidija Razložnik