Novo priznanje Maku Sajku

Društvo slovenskih režiserjev želi "z letnim podeljevanjem nagrad Franceta Štiglica za izjemne dosežke in za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije povečati prepoznavnost slovenskega filmskega ustvarjanja in nagraditi  vse prevečkrat prezrte ustvarjalce te veje umetnosti". Letošnja nagrada je zagotovo prišla v prave roke: zaradi onemogočenega nadaljevanja dela na področju filmskega ustvarjanja po projekciji Sajkovega filma Narodna noša leta 1975, je avtor praktično izginil s področja kratkega dokumentarnega filma. Njegovi, čeprav večkrat nagrajeni filmi, so nekaj desetletij obtičali v "bunkerju", preden so jih raziskovalci dokumentarnega filma ponovno odkrili in presenečeni prepoznali vizionarske avtorjeve poglede v času, ko so filmi nastajali (1961–1975). Utemeljitev nagrade so v Društvu slovenskih režiserjev zaključili z besedami: "Maka Sajka in njegovo filmsko ustvarjanje je hotel sistem večkrat, nenehno in na različne načine utišati. A njegovi filmi so preglasni: kot strela so gledalca udarili ob svojem nastanku in gromko odzvanjajo še danes – na številnih projekcijah, na festivalih, v učilnicah delavnic, šol in univerz in, ne nazadnje, v pogovorih in navdihu številnih filmarjev in vseh tistih, ki se filmu pustimo zapeljati na raznolike, tudi težavne poti."

Že naslednji avtorjevi izjavi nakazujeta, da Mako Sajko ni bil zavesten nasprotnik režima, ampak občutljiv in odgovoren človek; odgovoren do okolja, družbe in konkretnih oseb: "Pa sploh ni šlo za to, da bi hotel biti družbenokritičen ali kaj podobnega. Trudil sem se le, da bi na film ujel realnost, ki me je obdajala." In: "Gnala me je nuja, da s tem medijem nekaj povem, povzročim nek premik, zato sem se spuščal v tako tematiko. Vedno me je zanimal svet – tak, kot je. Ne izmišljene zgodbe, ampak realnost." In ker je svoja občutenja tako mojstrsko izražal, so njegove stvaritve odmevale v času nastanka in tudi danes, petdeset in več let pozneje, močno vplivajo na gledalce. Njegovih 17 kratkih dokumentarnih filmov ne predstavlja le prikaza nekega preteklega časa, ampak izziva gledalca z vprašanji in situacijami, s katerimi se tudi danes sooča večina izmed nas.

Badjurova nagrada za življenjsko delo, najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture, ki mu jo je leta 2009 podelilo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, je Sajku pomenila neke vrste strokovno rehabilitacijo: "Društvo filmskih režiserjev me je imenovalo za častnega člana, čeprav že desetletja nisem delal filma. Kot častnega člana me še vedno vabijo tudi na festival dokumentarnih filmov. To je zame rehabilitacija."

Mako Sajko je v Poljansko dolino zašel pred več kot petdesetimi leti, v Žabji vasi pa stalno prebiva že trideset let. O njem in njegovem delu so prebivalci občine Gorenja vas - Poljane lahko izvedeli iz prispevkov v Podblegaških novicah in Vaščanu, ki so jih v letih 2009, 2012, 2017 in 2019 objavile Bernarda Jesenko Filipič, Tadeja Šubic, Kristina Božič in Milena Sitar, ter na projekcijah njegovih filmov v Poljanah (2017 in 2019) in na Visokem (2017).

S tem prispevkom želimo izraziti čestitke in spoštovanje našemu občanu ob prejetju pomembne nagrade in okrepiti njegovo prepoznavnost v domačem okolju. Kljub številnim nagradam in priznanjem Mako Sajko ohranja svojo preprostost in dobronamerno držo. Nekoliko ganjen ob prejetju Štigličeve nagrade je v svojem kratkem nagovoru izrazil predvsem hvaležnost svojim stanovskim kolegom za izkazano občutljivost ob njihovi izbiri letošnjega nagrajenca. Mi pa smo lahko hvaležni in ponosni, da v naši bližini še živijo osebe, katerih umetniško delo je cenjeno onkraj meja naše Poljanske doline.

Goran Šušnjar