O epidemijah na Lučinskem

Jetika je bila stalna spremljevalka ljudi, a je ne duhovnik ne mežnar običajno nista spoznala vse do zadnjih desetletij 19. stoletja. Bila je endemična in stalno prisotna, a bolj po malem, ne v epidemijah. Ljudje so poznali pregovor: »Ke kodu umre za jetka, se pol jetka še 7 lít vale po hiš.« Pri nas doma, Pri Mihu Na Dolgih Njivah, je pa sploh bila stalni gost kakšnih 80 let. Nazadnje je pobrala svoj davek v letih 1942 in 1943, ko sta umrla moj starejši brat in najmlajša sestrica. Diagnozo je postavil dr. Milan Gregorčič. Po drugi vojski je bilo nekaj bolnikov – otrok s kostno tuberkulozo; omenim vasi Brebovnica, Žirovski Vrh Sv. Urbana, Dolenja Dobrava.

Koze so bile zadnjič na Lučinskem v drugi polovici sedemdesetih let 19. stoletja, največ v vaseh Zadobje in Prilesje. Menda jih je prinesel eden od vojakov. Moja stara mati, Kožuhova iz Prilesja, so jih preboleli pri dvanajstih letih in jo odnesli poceni – s kozavim obrazom. Dr. A. Arko je v Dolini začel cepiti vse otroke šele leta 1893 in odtlej koz ni bilo več.

Davica je malo pred prvo vojno pobrala na Lučinskem dosti otrok. Tudi na Dolgih Njivah. Zanimiva je 'epidemiološka' zgodba, da so prišli Dolinarjevi iz Butajnove (sosednja župnija Šentjošt) kropit k Arharju svoje umrle sorodničke in davico odnesli s seboj domov. Za nepazljivost so plačali grozljiv davek.

Ob koncu prve vojne je prišla na Lučinsko španska bolezen. Pobirala je stare in obnemogle, predvsem oslabele zaradi pomanjkanja hrane. Omenim najbolj poznanega med umrlimi – Johana Oblaka iz Suhega Dola (1857–1918), ki je izdeloval turnske ure za cerkve širom po Kranjskem.

Tik pred drugo vojno je prišla v Goli Vrh otroška paraliza. Preprosti ljudje so vzrok za zbolelost pripisali srečanju s psom, ki se ga je bodoči bolnik ustrašil. Zdravili so ga tako, da so psu odstrigli nekaj dlake in jo žgali ter bolnika kadili z dimom. Zagotovo je pomagalo, saj je ostal živ, le noga je zastala v razvoju …

Mislim, da je bilo leta 1944, ko je na Lučinskem dosti otrok zbolelo za noricami. Dr. Gregorčiča v Gorenji vasi ni bilo več. Diagnozo sem postavil po opisu znakov bolezni kasneje, saj so tipični mehurčki po telesu in v laseh ostali v spominu. Tudi sam sem jih prebolel, seveda brez posledic.

Zadnja 'moja' epidemija je bila spomladi leta 1948. Vsi smo bili šolarji. Učitelji so poklicali dr. Milana Gregorčiča, ki je nabral, če se prav spominjam, v štirih hišah osem zbolelih za škrlatinko. Poslal nas je vse v bolnico v Ljubljano. Za poln rešilni avto nas je bilo. Pol pobov in pol deklet. Sledilo je šest tednov ležanja na infekcijski kliniki v Ljubljani. Dolgo časa smo bili vsi skupaj v eni, 'lučinski' sobi. Vse skupaj se nam je zdelo imenitno: najprej vožnja z rešilcem, potem pa tisto bivanje v bolnici šest tednov, pa nobenemu ni bilo nič hudega. Tudi zdravil ni bilo nobenih, le brise žrela so nam jemali.

Ko obudim spomine na tiste čase, ugotovim, da smo letošnjo pomlad v skoraj enakih razmerah. Zdravil za covid-19 ni, cepiva ni. Samo brisi in karantena. Tudi tistega leta 1948 je bila osamitev zelo uspešna, saj za nami ni zbolel nihče. Tako bo tudi letos, a držati se je treba navodil o samoosamitvi tako doma kot tudi v primeru, da moramo po neodložljivem opravku od doma.

Tone Košir