Ob 500-letnici posvetitve cerkve sv. Jurija na Volči

24.9.2019

Sveti Jurij nam je odprl duri!

Volča se prvič omenja že leta 1291. Po urbarjih Loškega gospostva je vas, ki je z arhitekturno zanimivimi kmetijami postavljena pod izrastkom Lomskega hriba, na katerem stoji cerkev kot vertikalni poudarek nad gručastim naseljem, spadala pod javorsko županstvo vse do stoletja nazaj. Kasnejše kajže, bajte in mlajša poslopja so se razporedila po okoliških bregovih. Ob posvetitvi oltarjev v cerkvi sv. Jurija leta 1519 so bile na Volči štiri kmetije, v Podobenem tri, Lomu pet in Delnicah šest. Kajž v tem času še ni bilo.

Cerkev sv. Jurija na Volči je bila ena od 16 podružnic leta 1417 ustanovljene župnije Poljane. V preteklosti je bila večkrat prenovljena, popravljena in opremljena z novo opremo. Po vsakem takem posegu je bila potrebna posvetitev ali blagoslovitev opravljenih sprememb. Krona vsega je bila posvetitev cerkve. Obred posvetitve cerkve in oltarja sodi med najslovesnejša bogoslužna opravila. Cerkev se lahko blagoslovi ali posveti.

Kako vemo, da je bila cerkev na Volči posvečena?
Obred posvetitve cerkve ali oltarja se opravi z obredom maziljenja s sv. krizmo. Med drugim se mazili na dvanajstih mestih (spomin na dvanajst apostolov) na cerkvenih stenah, kjer v ta spomin pozneje zarišejo križe, ki se imenujejo posvetilni križi. Prav take sem leta 1994 odkrila pri sondiranju sten v cerkvi na Volči, zakrite pod beleži, a jih nismo mogli točno datirati. Zaradi preprostosti in opečno rdeče barve smo jih uvrstili v 15. ali 16. stoletje. Od takrat se je vedelo, da je cerkev na Volči bila posvečena, s preučevanjem Nadškofijskega arhiva v Ljubljani pa je bilo mogoče tudi evidentirati listino posvetitve cerkve sv. Jurija na Volči z datumom 16. maj 1519. Gre za eno od treh znanih posvetitvenih listin cerkva v Poljanski dolini (Leskovica – 1517, Ledinca, sv. Ana – 1523) in za edino do sedaj znano posvetitev v letu 1519 na Slovenskem.

Cerkev je posvetil pooblaščenec oglejskega patriarha
Oglejski patriarhat je zgodovinsko ime za ozemlje pod cerkveno in posvetno oblastjo patriarhov iz Ogleja. Obsegal je velik del današnjega slovenskega etničnega ozemlja, med drugim tudi celotno Loško gospostvo, kar je močno vplivalo na zgodovino Slovencev do leta 1751, ko je bil oglejski patriarhat na zahtevo Avstrije ukinjen in razdeljen na Videmsko in Goriško nadškofijo. Naši kraji so pripadali k novoustanovljeni Goriški nadškofiji, ustanovljeni za avstrijsko ozemlje ukinjenega Oglejskega patriarhata. Leta 1787 je bila goriška nadškofija ukinjena, župnije slovenskega etničnega ozemlja pa so bile dodeljene ljubljanski škofiji, kamor sodimo še danes.

Posvetitvena listina je originalna rokopisna pergamentna listina, pisana v latinščini, ki je opremljena tudi s tricentimetrskim visečim pečatom (pečat oglejskega patriarha) v leseni struženi škatlici. V Nadškofijskem arhivu so me ob fotografiranju listine opozorili, da gre za izjemno redkost, da se je pečat z vrvico ohranil na sami listini vse do današnjih dni. Na zavihanem robu je pergament preboden z vrvico, na kateri visi škatlica s pečatom. Tovrstne listine so v tistem času običajen dokument, ki je nastal ob posvetitvi novih oz. prezidanih cerkva ali ob posvetitvah oltarjev. Sporočajo, kdo je posvetitev opravil, kje se je to zgodilo in kaj je bil predmet posvetitve. Sporočajo tudi o relikvijah, ki se jih je ob tem vgrajevalo v oltarje. Navadno vsebujejo tudi obljubo o odpustku za vse, ki bodo vse to pobožno in verno storili. Takšna je tudi listina o posvetitvi volške cerkve, ki se začenja z imenom Daniela de Rubeisa, kaprulanskega škofa iz mesta Caorle, ki je posvetitev opravil v imenu oglejskega patriarha kot njegov sufragan (pomožni škof) vizitator in generalni vikar. Predmet posvetitve je bila cerkev sv. Jurija na Volči z oltarji: glavni v čast sv. Juriju, desni posvečen sv. Nikolaju in sv. Neži, levi pa v čast sv. Doroteji in sv. Luciji. Obenem je zapisano, da so v ta oltar vgradili relikvije mučenca sv. Donata.

Nato sledi del o podelitvi odpustkov ob obiskovanju cerkve na Volči ob praznikih, ki jih tudi poimensko našteva. Za vsako cerkev posebej je določen tudi dan spomina na posvetitev, ki pa navadno ni koledarska obletnica, temveč se nanaša na določen cerkveni praznik, to velja tudi za cerkev na Volči. V sklepnem delu je omenjen še pečat na listini, sledita ime in podpis sestavljavca listine, Avgustina Sanctonina, glavnega kanclerja patriarške pisarne, ki je škofa spremljal na vizitacijskem potovanju. Slednji je med letoma 1510 in 1523 opravljal službo kanclerja oglejskega patriarhata. Bil je tretji od šestih otrok znanega Pavla Sanctonina, ki je bil od leta 1465 prav tako v službi oglejske patriarške pisarne in je predvsem znan po svojih literarnih opisih obiskanih krajev. 30. avgusta 1486 je npr. hudo lakoto trpeč opoldne prispel v Poljane (Polanum) in se nato najedel rib iz Sore.

V arhitekturi največ gotike
Cerkev na Volči je v poljanski župniji ohranila največ gotike v arhitekturi. Tudi po letu 1519 je bila skozi stoletja deležna nekaterih sprememb: na stenah prezbiterija sta bili v notranjosti naslikani freski iz časa okrog leta 1520, ki ju listina ne omenja. Prezbiterij je bil v 16. stoletju preobokan z rebri, rebrastim mrežastim obokom. Prezbiterij in zahodna stena ladje imata še stene iz leta 1519, medtem ko je bila ladja sredi 19. stoletja poznobaročno obokana in podaljšana, zgrajena sta bila zvonik in zakristija. Danes notranjost cerkve krasijo trije zlati oltarji, veliki oltar sv. Jurija je iz leta 1642, levi oltar Žalostne Matere Božje pa iz leta 1660. Na njem se je v 158 letih zamenjalo več svetnikov. Listina iz let 1502–1507 navaja na levem stranskem oltarju: sv. Nežo, sv. Dorotejo in sv. Andreja na levi, listina iz leta 1519 pa sv. Dorotejo in sv. Lucijo. Desni oltar je po vseh listinah in še danes posvečen sv. Nikolaju. V letih 1502–1507 in
1519 je na tem oltarju zraven sv. Neže še sv. Lucija, ki so jo ob menjavi oltarjev leta 1660 preselili na levi stranski oltar.

Na območju župnije Poljane ali celotne občine prav nobena stavba nima ohranjene (znane) take in toliko let stare originalne listine in z njo nam je v letošnjem letu sveti Jurij na Volči na široko odprl duri!

Bernarda Jesenko Filipič

Ob visokem jubileju obisk pomožnega škofa in blagoslov ceste

500-letnice posvetitve podružnične cerkve sv. Jurija so se na Volči spomnili že 16. maja, prav na obletnico. Slovesno pa so praznovanje obeležili na žegnanjsko nedeljo, 8. septembra, na praznik rojstva device Marije. Slovesno bogoslužje je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, somaševala pa sta poljanski župnik Jože Stržaj in domačin z Volče kapucin Matej Štravs. Jamnik je v pridigi poudaril misel, da je visoka obletnica posvetitve cerkve pravzaprav dogodek, pomemben za celotno cerkev na Slovenskem, saj gre za edino dokumentirano posvetitev kake cerkve v letu 1519 na ozemlju Slovenije. Spomnil je tudi na to, da je ohranjanje spomina na narodovo zgodovino, h kateremu spada tudi ohranjanje kulturnih spomenikov, kot je volška cerkev, podobno koreninam drevesa. Da jim takšno ohranjanje spomina in korenin veliko pomeni, so s sodelovanjem pri pripravi praznovanja pokazali domačini, ki spadajo v sosesko podružnice sv. Jurija, to je iz vasi Volča, Podobeno, Lom nad Volčo, Delnice in Zakobiljek. Po končanih slovesnostih v cerkvi in ob njej so povabili vse udeležence na pogostitev in kulturni program. Za organizacijo slovesnosti so se še posebej zavzeli Franc Arnolj z Volče ter ključarja Polde Oblak iz Podobena in Pavel Kržišnik z Volče. Ob visokem jubileju je župnija Poljane, v okvir katere spada podružnica na Volči, izdala knjižico na 43 straneh.

Po končani slavnostni maši je škof Jamnik blagoslovil cesto, ki vodi iz vasi do cerkve. Blagoslova so se udeležili tudi župan Milan Čadež, podžupan Anton Debeljak in predsednik Krajevne skupnosti Poljane Franc Dolenec, ki je prerezal trak med mlajema. Kot je povedal podžupan, je bila cesta urejena in z asfaltno prevleko preplastena že pred sedmimi leti, priložnost za blagoslov pa se je ponudila ob letošnjem jubileju. Stroške za 190 metrov asfalta je krila Krajevna skupnost Poljane, zemeljska dela pa vaščani. S tem so rešili tudi problem nanosov peska ob deževjih s te ceste na tisto, ki vodi skozi vas v Malenski vrh.

Jure Ferlan

Fotogalerija