Obiskali Jamski laboratorij Tular

Naslov letošnjega tekmovanja za Proteusova priznanja je Človeška ribica in jamski ekosistem. Značilnosti kraških jam najbolje spoznaš, če jamo obiščeš. Izvedeli smo, da v Evropi obstajata dva jamska znanstvena laboratorija, eden v Franciji in drugi v Kranju. Slednji je javnosti dokaj nepoznan, ker je namenjen izključno za znanstveno raziskovanje človeške ribice, zato za javnost in turistične namene ni odprt. Uspelo nam je navezati stik s speleobiologom Gregorjem Aljančičem, ki nam je odprl vrata v resnično poseben laboratorij. Tular je naravna jama, ki jo je pod Stražiščem v Kranju izdolbel majhen potoček.
Tu preučujejo človeško ribico z opazovanjem, na način, ki jih ne vznemirja ali poškoduje. Poskušajo poiskati odgovore na vprašanja o življenju človeške ribice. Raziskujejo, kako človeške ribice lovijo svoj plen, kako te živali med seboj komunicirajo, kako se razmnožujejo, kako zaznavajo svojo okolico, pa tudi, kako se upirajo poplavam ter kakšna je njihova usoda, ko jih odplakne na površje – skratka, kako so se prilagodile na svoje jamsko okolje.
Jamski laboratorij služi tudi kot zatočišče za poškodovane človeške ribice, ki jih poplave občasno izplavijo iz podzemlja.

Ključni del aktivnosti laboratorija je usmerjen v varstvo človeške ribice in njenega podzemeljskega habitata. Človeška ribica je največja jamska dvoživka, je simbol slovenskega krasa in živi na celotnem ozemlju Dinarskega krasa, od porečja reke Soče, Slovenije, Hrvaške do Bosne in Hercegovine. Raziskovalci iz Tularja so sledove njene okoljske DNA našli tudi v Črni gori, kar nakazuje, da morda živi tudi tam. Črna človeška ribica pa živi samo v Beli krajini, zato je pravi slovenski endemit. To pomeni, da živi samo pri nas in nikjer drugje na svetu.
Jamski svet s svojo favno smo podedovali od svojih prednikov in dolžni smo ga zapustiti našim potomcem. Zavedati se je potrebno, da je zaradi onesnaževanja med najbolj ogroženimi ekosistemi. Nenazadnje iz podzemlja načrpamo skoraj vso našo pitno vodo.

Irena Selak