Okrogla obletnica rojstva Ivana Tavčarja

Obletnice me pravzaprav sploh ne zanimajo. V Poljanah smo jih sicer praznovali veliko; občasno rojstvo, občasno smrt Ivana Tavčarja, obletnice osvoboditve, Poljansko vstajo pa obletnice posvetitve cerkve in župnije v Poljanah, obletnice smrti in rojstva drugih pomembnih mož Poljan, lani so bili na vrsti Šubici, obletnice rojstva Štefana in Janeza. Slabih dogodkov v glavnem nismo praznovali, obletnic poplav, rušenja cerkve, izgube samostojne občine, smrti vaških posebnežev ... Obletnice me ne zanimajo kot spomin, zanimajo me kot navdih. Navdih za razmislek o svojem kraju, skupnosti ali občestvu, iz katerega koli časa ali drže gledam.

Nazadnje, kar me navdihuje, je skupno bivanje in vpliv eden na drugega med danes nam znanimi in cenjenimi Poljanci. Ob letošnji obletnici Tavčarja, ki sem jih praznoval že pred štiridesetimi pa desetimi in osmimi leti (vzrok obletnic izračunajte sami), bi mi Tavčar celo zameril, ker me res ne zanima, koliko let je, odkar je prijokal na svet pr' Kosm, zanima me, kaj je na svetu in predvsem med Poljanci pustil in kako so se ga dotikali tisti, ki so z njim trgali hlače v šolskih klopeh, metali kamenčke v Soro in razdirali gnezda v bregu. In kaj so kasnejši rodovi tistih, ki vidijo svet malo drugače od ekonomije in udobja, novega ustvarili tudi po njegovih, predvsem pa po svojih zgodbah.

Začel sem študirati (ne preveč podrobno) mogočno drevo svoje družine Šubicev, sočasnost bivanja naših največjih sinov Jurija in Janeza s slikarji Franketom, Ažbetom, Ksaverjem Zajcem, Tavčarjem … Spoznaval sem razrast vejevja njunega bratranca Ivana, ki se nadaljuje v Mirku in Vladimirju. Pa ponovno Dovjakovih, predvsem Iveta in potem Maje. Hkrati so se rojevali novi poljanski ustvarjalci Frlic, Ramoveš, Sitar, Tina Dobrajc … ni konca. 

Povezoval in spremljal sem v svoji glavi sledi njihovih del. Oltarje Šubicev – Štefana, Janeza st., Gregorja, Tineta, slike in freske Jurija in Janeza, Alojza, Ivana, Iveta in Maje v poljanskih in slovenskih cerkvah, slike v glavnih slovenskih galerijah, Narodni in Moderni, kaj slike, cele sobe, javne poslikave v Pragi, Atenah, Kaiserslauternu, Shrewsburyju in še kje, javne postavitve in skulpture po Dubaju, Kitajski, Vatikanu, Madžarski, Gorenji vasi, Japonski, Škofji Loki ... Za naštevanje čisto preveč, ker si nihče tega ne more zapomniti.

Poljance med seboj sem tako raje povezal z dialogi, razgovarjanjem med Jurijem Šubicem in Ivanom Tavčarjem leta 1881, ko slika njegov portret, razpredanje po premieri Šarucove slive v povezavi s Tavčarjem leta 1981 med mano in Ivetom, ko pripravlja osnutek za fresko v poljanski šoli in danes po-in-med koronskem letu 2021, ko svoje poglede in poljanski ustvarjalni tok doživljata v pogovoru Maja Šubic, po ilustraciji Visoške kronike, in Metod Frlic. Tako si vsaj jaz predstavljam, da bi oni govorili, ni pa to njihova beseda, da jih kdo ne bo potegnil zanjo. Vsa odgovornost je moja.

Predstavo po teh dialogih, ki jo bomo Poljanci v KD dr. Ivan Tavčar pripravili za jesen, ko upamo, da bo dovolj cepljenih, da bodo lahko napolnili dvorano, bomo posvetili naši umetniški moči, ki kraju daje pečat in moč. Napovednik v novo igro pa bo velika retrospektivna razstava reprodukcij najboljših (po naših skromnih ocenah) del ustvarjalcev, rojenih v Poljanah. Pa poiščimo kraj v Sloveniji, ki se z nami lahko kosa!

Tako jemljem obletnice. Upam, da si bomo skupaj naredili eno lepo leto pričakovanja, leto nečesa več, leto, ko bomo svoje korenine in njihovo prepletanje spoznali globlje in svoje veje in liste videli v gozdu poljanskega, slovenskega, evropskega in svetovnega umetnostnega toka, ki nam življenje in sobivanje v času ekstremnega egoizma in nacionalizma, trampizma in drugih, tudi naših izmov, lahko spet naredi osvobajajoče in sproščujoče. Medrug Polanci.

Andrej Šubic, KD dr. Ivan Tavčar Poljane