Po epidemiji je pohodnikov še več

26.6.2020

Med epidemijo je bila zaprta tudi koča na Blegošu, katere oskrbnica je od konca oktobra lani Maja Ravnikar. Od konca maja, ko imajo spet odprto, je živahno, kot da koče vmes sploh ne bi zaprli.

Maja je po odhodu prejšnje oskrbnice na prošnjo loških planincev le začasno prevzela oskrbništvo. Izkušenj je nekaj že imela, saj je pred tem pomagala oskrbnikom na Ratitovcu, občasno tudi na Lubniku. Zdaj, konec junija, je že več kot očitno, da sprva začasna rešitev postaja – dolgotrajnejša.

Spominja se, da so imeli pred epidemijo zadnjič odprto v soboto, 14. marca. »Korona nam je precej otežila delo. Čez noč smo zaprli in šli v dolino. Ker sem imela še precej zaloge, sem se dvakrat tedensko vračala in ribala jabolka za 'štrudelj' in jih shranila, rezala in pražila sem čebulo. Vsaj najosnovnejše je bilo treba predelati, da ni šlo v nič. Dolgčas mi ni bilo, le kakšen pohodnik je prišel in mi od daleč pomahal.«

Kot da vmes ne bi zaprli
Pa zdaj, po koroni? »Kot da bi ne bilo zaprto,« pove. »Glede obiska skoraj ni razlike. Le stregli smo sprva skozi okno z obvezno zaščitno opremo. Ob vhodu in na straniščih smo postavili razkužilo. Ker ga je manjkalo, smo si na začetku pomagali kar z 'bevko' s kmetije Okršlan. Pohodniki so skoraj vsi upoštevali navodila in jih upoštevajo tudi zdaj.« Opaža, da je obiskovalcev več, tudi takih, ki se jih od prej ne spomni. Njo, ki te kraje dobro pozna, saj je po rodu z Osojnika, prepričata predvsem svež zrak in prijaznost pohodnikov.

Največkrat postrežejo blegoški krožnik 
Čez teden je običajno pri strežbi sama, v teh dneh ji dela družbo vnukinja Patricija, ob koncih tedna in praznikih pa ji na pomoč priskočijo domači in prijatelji. Vstaja zgodaj in pripravi vsaj štiri jedi na žlico: ričet, joto, pasulj, golaž, obaro ali gobovo juho. Ocvre tudi flancate, speče jabolčni zavitek, ocvirkovko, pehtranovo in drobnjakovo potico, pripravi štruklje več vrst … »Vesela sem, kadar so krožniki prazni, ljudje pa zadovoljni.« Ugotavlja, da niso izbirčni, najraje pa imajo blegoški krožnik s pečenico, rebrci, žganci in zeljem, ki je bil v ponudbi že prej. (Eden od pohodnikov za sosednjo mizo vmes mimogrede pritrdi, da glede postrežbe ni kaj dodati, saj je hrana res odlična.)

Zadnji konec tedna pred tem, ko smo jo obiskali, je denimo v samo enem dnevu za pasulj porabila pet kilogramov fižola, zdušila deset kilogramov zelja, zraven pa na krožnikih dodala precej klobas in suhega mesa. »Za flancate sem porabila šest litrov mleka, šla sta tudi dva velika 'pleha štrudla', pa za ocvirkovko, ki sem jo pekla sproti, je šlo … kakih dvajset kilogramov moke,« pove, ko količine na hitro preveri v mislih. Tudi kruh peče sama.

Prizna, da ima rada delo v kuhinji, a je fizično kar utrudljivo. »Sploh če je lepa nedelja, se je treba kar podvizati.« Zunaj so zato že postavili nekaj novih klopi, ob koncih tedna bodo postavili še »jurčka« za strežbo pijač.

Dneva brez pohodnika ni 
Kadar je pohodnikov manj, Maja vnaprej pripravlja jedi, čisti, zalije rože. Vsak dan pridejo redni obiskovalci – z Loškega, Selškega, Poljanskega, Cerkljanskega, ki se vpisujejo med blegoške korenine in manjkajo le, ko gredo na dopust ali ko zbolijo. Vpisov v zvezku je zdaj že več kot dva tisoč, pa se je sezona šele dobro začela. Sprejemajo tudi turistične bone (051 614 587, blegos@pd-skofjaloka.com), prespali so že prvi pohodniki. Na Blegošu je res raj – v tem času vas vrh pozdravi s cvetočimi planjavami zelišč, oskrbnica malo niže, ki si želi, da bi sezono speljali tako, kot so načrtovali, pa za začetek z njegovimi koreninicami in rožicami za »prvo pomoč«.

Damjana Peternelj

Fotogalerija