Pogovor o življenju v izrednih razmerah

23.4.2020

Intervju s Kajo Hacin Beyazoglu, asist. psihologije

»Tudi v tem času ne pozabimo na naše odnose, vzemimo si čas tudi za stike s sorodniki, prijatelji in drugimi bližnjimi ter ohranjajmo povezanost z njimi.«

Minil je mesec dni, odkar smo se znašli v popolnoma novem načinu življenja. Naš vsakdan je zagotovo drugačen, kot je bil pred epidemijo novega koronavirusa, in vsi se privajamo življenju v spremenjenih pogojih. Kako se znajti v drugačnem načinu življenja, v omejitvah, samoizolaciji ter kako prepoznati znake, da takšen način življenja na nas vpliva preveč negativno, smo poskušali razjasniti v pogovoru z magistrico psihologije in asistentko na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Kajo Hacin Beyazoglu.

Kakšne so lahko psihološke posledice samoizolacije ali karantene, v kateri smo se znašli?
Trenutna situacija je nedvomno ekstremna in nova za vse. Človek je namreč socialno bitje in teži k povezovanju z drugimi. Zdaj pa so ti stiki onemogočeni oz. vsaj ovirani, kar ima lahko negativne posledice za ljudi. Pojavijo se lahko občutki osamljenosti, tesnobe in izoliranosti. To je lahko za nekatere zelo čustveno obremenjujoče – tako zaradi omejenih stikov kot tudi zaradi same epidemije. Ljudje se lahko soočajo na primer z občutki tesnobe in strahu pred samo okužbo, negotovosti glede situacije, prihodnosti in podobno. Hkrati pa se je večina soočila tudi s spremembami v vsakodnevnem ritmu življenja, ki zahtevajo neko novo organizacijo, strukturo in aktivnosti, ter nas postavljajo pred nove izzive, kar lahko povečuje tudi čustveno obremenjenost in stisko ljudi. Pri tem je treba poudariti, da gre za normalno reakcijo na okoliščine, s katerimi smo soočeni, ter da ta neprijetna čustva v določeni meri doživlja večina ljudi. Situacija ni preprosta, kar pomeni, da je običajno, da smo v takih razmerah bolj obremenjeni, zaskrbljeni ali vznemirjeni. Problem pa lahko nastane, če so ta občutja preveč intenzivna.

Kako si lahko pomagamo pri premagovanju težav, ki jih prinaša samoizolacija ali ostajanje doma?
V prvi vrsti je pomembno, da si dovolimo čutiti tudi neprijetna čustva in da jih ne zanikamo. Namesto tega se lahko o svojih občutkih in skrbeh pogovorimo z bližnjimi. Pomembno je tudi, da najdemo aktivnosti, ki jih radi počnemo, ob katerih se počutimo dobro in uspešno ter nam dajejo občutek smisla. Lahko gre za sprehode, telovadbo, branje, igranje iger … Ena od možnosti je tudi, da se vključimo v različne prostovoljne aktivnosti. Prostovoljstvo namreč daje občutek smisla in doprinosa k reševanju situacije, kar lahko zmanjšuje tesnobo in krepi občutek povezanosti. Seveda moramo pri takšni odločitvi upoštevati svoje zmožnosti in zdravstveno stanje. Pomembno je tudi, da vzpostavimo novo rutino oz. strukturo v dnevu. Človek je namreč nagnjen k rutini, struktura pa nam hkrati daje občutek nadzora in predvidljivosti. Priporočljivo je, da vzpostavimo neko strukturo v dnevu – če delamo od doma, naj bo temu namenjen točno določen del dneva, v preostali čas pa uvrstimo prostočasne aktivnosti, ki so nam blizu. Priporočljivo je še, da omejimo dnevni vnos informacij, povezanih s trenutno situacijo. Še posebej pomembno je to za tiste ljudi, ki že sami opažajo, da jim spremljanje novic vzbudi občutja tesnobe in zaskrbljenosti. Pomemben vidik, ki nam lahko pomaga pri premagovanju trenutnih razmer, je tudi skrb za dobre medosebne odnose. Tudi v tem času ne pozabimo na naše odnose, vzemimo si čas za stike s sorodniki, prijatelji in drugimi bližnjimi ter ohranjajmo povezanost z njimi.

Posebej težko je v tem času starejšim in drugim ranljivim skupinam, ki morda nimajo dostopa do interneta, nimajo mobilnih telefonov … Na kaj morajo biti še posebej pozorni in kako si lahko pomagajo? Kako jim lahko pomagamo drugi?
Vsekakor so starejši v tej situaciji lahko nekoliko prikrajšani, saj jih veliko ne zna uporabljati npr. računalnika. Vendar pa so tudi telefonski pogovori dober način ohranjanja stikov. Sploh pri starostnikih je to pomembno, saj so pogosto lahko nekoliko bolj osamljeni. Dobro je, da jih čim večkrat pokličemo in k temu spodbujamo tudi druge družinske člane. V pogovor lahko vključimo tudi vnuke. Pri tem je ključno, da imajo ljudje občutek, da smo tam, da se lahko obrnejo po pomoč ali oporo, če jo potrebujejo. Ta zaznana opora je celo bolj pomembna kot sama pogostost stikov. Hkrati je tudi pri starostnikih pomembno, da si organizirajo dan, da poiščejo dejavnosti, ki jih veselijo in ki jih zmorejo. Veliko starostnikov se namreč v vsakdanjem življenju vključuje v različne prostočasne dejavnosti, ki pa trenutno niso mogoče. Zato je tudi zanje pomembno, da poiščejo nove zaposlitve, s katerimi ohranjajo aktivnost in si strukturirajo dan. Mi pa jih pri tem lahko spodbujamo z idejami. Za tiste starostnike, ki morda nimajo družine ali veliko tesnih stikov z drugimi ljudmi ter se v tem času počutijo osamljene, je društvo Humanitarček odprlo posebno telefonsko številko – 080 38 07 –, kamor lahko starostniki, ki so osamljeni in bi si želeli pogovorov, pokličejo vsak dan med 8.00 in 20.00. Mi pa lahko pomagamo tako, da smo v svoji okolici bolj pozorni na take ljudi in jim ponudimo ustrezno pomoč glede na situacijo in njihove potrebe.

Kako prepoznati znake, da nam občutki, kot je osamljenost, povzročajo težave? Kako ravnati v takšnih primerih?
Določena mera negativnih občutkov, kot so vznemirjenost, tesnoba, skrb, lahko tudi osamljenost, je v teh časih pričakovana in običajna, saj se soočamo s situacijo, ki je nismo vajeni. Kot rečeno, pa lahko nastane problem, če so ta občutja preveč intenzivna. V teh primerih imajo lahko ljudje težave s spanjem, nemirnostjo, vzkipljivostjo. V primeru da se kdor koli sooča z občutki, ki so zanj preveč intenzivni, ali ima težave s soočanjem s situacijo, naj poišče pomoč. Društvo psihologov Slovenije je v sodelovanju z NIJZ odprlo posebno telefonsko linijo, namenjeno psihološki podpori v času epidemije – 041 443 443 –, ki deluje vsak delavnik med 16.00 in 24.00 ter ob vikendih med 12.00 in 24.00.

Z veliko preizkušnjami in težavami se srečujejo tudi starši – nekateri hodijo na delo, spet drugi delajo od doma, obenem skrbijo za otroke, za gospodinjstvo in tudi za šolo. Vse to jim gotovo predstavlja velik stres. Kaj bi svetovali njim? Kako si organizirati življenje, da vse to lahko nemoteno teče, in se navaditi na nov ritem življenja doma?
Staršem bi v zvezi z usklajevanjem vseh obveznosti svetovala predvsem dobro načrtovanje različnih obveznosti. Tudi tu jim namreč lahko pomaga, da vzpostavijo strukturo v dnevu ter naredijo časovni načrt za posamezne obveznosti; v to lahko vključijo tudi otroke. Tako naj že vnaprej z otroki načrtujejo naloge in zadolžitve za posamezni dan ter se vnaprej dogovorijo, npr. kdaj bo kdo lahko uporabljal računalnik. Pri tem si lahko pomagajo tudi z vizualnimi razporedi, s tablami ipd. Otroka naj glede na njegovo starost vključujejo tudi v gospodinjska opravila, vsak dan pa naj za sprostitev poskusijo vključiti kakšno prijetno aktivnost, ki jo otroci radi počnejo (npr. sprehod, skupno branje, ogled filma, igranje družabnih iger). Kadar pa je potrebne nekoliko več iznajdljivosti pri koordiniranju vseh obveznosti doma, si lahko pomagajo tudi z različnimi izobraževalnimi vsebinami na televiziji – nekatere televizijske hiše so z mislijo na to, da so otroci zdaj več doma, svoj progam posebej prilagodile in vanj vključile več kakovostnih vsebin, namenjenih otrokom. Treba se je zavedati, da je razlik med družinami ogromno, tako z vidika časa in zmožnosti, ki jih imajo starši za pomoč otrokom pri delu za šolo, kot z vidika dostopa do tehnologije in spleta, kar lahko vodi v preobremenjenost staršev in stisko otrok. Te razlike bodo morale upoštevati tudi šole pri nadaljnjem delu in iskati rešitve za zmanjševanje morebitnih razlik med otroki.

Če bodo izredne razmere trajale še nekaj časa, to lahko vodi tudi v porast nekaterih drugih težav, kot na primer povečanje nasilja v družini. Kako delujejo ljudje, ki so nagnjeni k nasilju, v takšnih posebnih razmerah – zakaj se morda razmere v takšnem primeru še poslabšajo?
Na žalost v številnih državah, kjer so kot ukrep proti širjenju koronavirusa uvedli samoizolacijo, beležijo porast primerov družinskega nasilja. Samoizolacija, ko so družine oz. partnerji zaprti med štiri stene, lahko vpliva na porast družinskega nasilja zaradi več razlogov. Kot že rečeno, je trenutna situacija stresna in pri ljudeh povzroča čustvene obremenitve. Zato lahko poraste že samo število konfliktov v družini. Hkrati pa stres zaradi situacije lahko poveča agresivno odzivanje in vzkipljivost sploh pri tistih, ki so tudi sicer nagnjene k takšnemu načinu odzivanja. Stresna situacija tako potencira njihovo odzivanje, žrtve nasilja pa imajo zaradi omejitev gibanja manj možnosti za umik iz situacije. Osebe, ki so izpostavljene nasilju, morajo vedeti, da tudi v trenutni situaciji obstajajo vzvodi pomoči. Ena izmed možnosti je na primer Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer žrtvam nasilja nudijo svetovanje in pomoč na telefonski številki 031 770 120, 24 ur na dan, vse dni v tednu.

Kristina Zajc Božič

Fotogalerija