Poljane, »prestolnica« Poljanske doline

Dobro se še spominjam nedelje, ko sva se s staro materjo podala na pot iz Loga v Poljane. Namenjena sva bila k deseti maši. Ko sva obšla Podpečenski ovinek, se je dolina začela odpirati. Pokazali so se široki travniki in njive. V daljavi sem zagledal vrh zvonika poljanske "katedrale". Prve male hiške so dale vedeti, da sva prispela v "predmestje" Poljan. Za hišami pa je tik ob cesti stala velika stavba. Pred njo je mati za hip obstala in mi rekla: "Lado, poglej, to je pa šola. Čez nekaj let jo boš tudi ti obiskoval!" Dobro sem si ogledal pročelje stavbe in si jo zapomnil predvsem zaradi njene velikosti. Pred cerkvijo sv. Martina so se zbirali verniki od vsepovsod. K maši so prihajali iz številnih podružnic poljanske fare. Kmalu zatem so zvonovi naznanili, da se bo vsak čas začela sveta maša. Vstopila sva skozi mogočen vhod. Notranjost cerkve se mi je zdela še večja, kot je bila videti na zunaj. Moji pogledi so se sprehajali po veličastnem prostoru. Pogled se mi je ustavil na oddaljenem oltarju. Nad njim je zijala velika luknja. Nisem razumel, zakaj. Stara mati me je zdaj usmerila proti klopem. Kako dobro se jih še spomnim. Na vhodu v klop je bila na vrhu vsake stranice izrezljana glava angela (delo Šubicev). Od te moje nedeljske maše še v poljanski cerkvi sem si zapomnil najbolj angelčkov na vhodu v klopi in tiste luknje nad oltarjem.

Stara mati je imela prav. Po štirih letih šolanja v Gabrku sem spremenil smer šolske poti proti Poljanam. Jeseni leta 1957 sem prvič prestopil prag poljanske šole. V šolo v Poljane sem hodil štiri leta. Že na poti v šolo in potem nazaj domov se je zgodilo marsikaj. Nabralo se je veliko spominov. Številni pripetljaji pa so se zgodili večkrat tudi v razredu. Zanje smo večkrat poskrbeli kar učenci sami. Kadar pa je bil v dogodek vmešan še kdo od učiteljev, smo imeli otroci tiho zabavo. Preglasna privoščljivost učitelju bi znala biti škodljiva …

Gledano na preteklost, lahko priznam, da smo učenci moje generacije v poljanski šoli imeli zelo dobre učitelje (g. ravnatelj Žemlja, g. in ga. Vidmar, ga. Hafnerjeva, ga. Perčič idr.). Koliko smo se tega takrat zavedali, ve vsak posameznik. Prepričani smo bili, da so zahtevni in strogi. Danes pa vem, da so v naše raztresene glave želeli vtepsti čim več znanja. Od takrat, ko sem zapustil šolo v Poljanah, je minilo šestdeset let. Pred tednom dni sem se ponovno znašel pred njenim vhodom. Ko sem zagledal pročelje nekoč tako mogočne stavbe, sem začutil veliko razočaranje in žalost. V mojem spominu je bila šola mogočna, lepa. Ne morem verjeti, kaj vidim. Zgrajena je bila še v času Avstro-Ogrske. Prvim učencem je odprla vrata 1909. leta. Koliko generacij je v njej nabiralo znanje, bog si ga vedi? Potreboval sem njeno sliko. Rad bi jo vključil v mojo novo knjigo Bognarjeva Slavka. Odpeljal sem se v Poljane. Stojim pred njo in gledam, kako razpada. Njeno lice je prekrila umazanija. Čudovita fasada s štukaturami, ki so bile zgradbi in kraju v ponos, zdaj odpadajo. Na pročelju so nastale velike rane. Rdeča opeka daje vtis, da krvavi. Res je, da je stara že 110 let, ampak to ne sme biti vzrok, da jo je treba pustiti zobu časa. Kakšna je v notranjosti, pa je velika uganka.

Nisem Poljanec, pa me boli srce, ko vidim, da se ruši še eden zadnjih kulturnih spomenikov Poljan. Sprašujem se (vas), mar ni bilo dovolj, da so v Poljanah porušili eno od največjih slovenskih cerkva (1954), simbol slovenske kulture! Barbarsko delo peščice osvoboditeljev, po naročilu takratnih politikov. S tem dejanjem so Poljanam ukradli pomen in glavno vlogo v dolini. Poljane so postale kraj brez duše. Mar v Poljanah res ni človeka, ljudi, ki bi znali zaščititi še zadnji zgodovinski spomenik?

Sramota za Poljane(ce)! Nisem Poljanec, pa me boli srce, ko vidim, da se ruši še eden zadnjih kulturnih spomenikov Poljan. Sprašujem se (vas), mar ni bilo dovolj, da so v Poljanah porušili eno od največjih slovenskih cerkva (1954), simbol slovenske kulture! Barbarsko delo peščice osvoboditeljev, po naročilu takratnih politikov. S tem dejanjem so Poljanam ukradli pomen in glavno vlogo v dolini. Poljane so postale kraj brez duše. Mar v Poljanah res ni človeka, ljudi, ki bi znali zaščititi še zadnji zgodovinski spomenik? Bo tudi stara šola morala doživeti žalosten konec? Ojoj, Poljane! In kaj bo povedala zgodovina o Poljanah? Govorila bo o zmotah enih in žalosti drugih.

Vladimir Ahlin

Opravičilo
V marčevski številki Podblegaških novic sem pod naslovom Poljane, "prestolnica" Poljanske doline objavil članek o žalostnem stanju stare šole v Poljanah. V času pisanja tega besedila nisem vedel, da je zgradba v zasebni lasti gospe Nataše Stanovnik. Prizadeta zaradi mojega pisanja me je poklicala v petek, 26. marca. V skoraj enournem pogovoru sem se ji že opravičil za svojo nevednost. Na zahtevo gospe Nataše Stanovnik pa se opravičujem še pisno. Verjamem pa, da bo članek kljub grenkemu priokusu prinesel šoli lepšo prihodnost. Vladimir Ahlin