Poljansko mreženje

Po začetnem študiju na Dunaju se je Ažbe preselil v München in tam nadaljeval študij. Janez Šubic je Ažbeta poznal, o čemer priča pismo bratu Juriju iz leta 1886: "V Monakovu sem bil samo en dan, ter dunajskih znancev nisem mogel nobenega obiskati. Bil sem pa pri Kobilcevi gospodični in Ažbeta sem tudi obiskal." Ažbe je bil takrat še študent. Na koncu študija se je kmalu iz slikarja prelevil v likovnega pedagoga in na pobudo nekaterih prijateljev ustanovil slikarsko šolo, ki je začela delovati leta 1891. Njegovo slikarsko šolo so obiskovali udeleženci iz različnih evropskih držav. Za slovensko likovno zgodovino je pomemben Ažbetov vpliv na novo generacijo slovenskih slikarjev, ki se je začela odmikati od realizma v slikarstvu in se približala sodobnim evropskim umetniškim tokovom Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Matija Jama, Mateja Sternena in delno Ferda Vesela. Njegov vpliv je bil bolj v tem, da jim je dal tehnično podlago in spodbudo za nadaljnji razvoj. Sicer ga je bolelo, po besedah Ivana Prijatelja, da njegovi slovenski učenci niso dolgo zdržali v njegovi šoli, ampak so se po nekaj mesecih šolanja vrnili v domovino, "kjer zdaj mažejo na lastno pest". Bil je prepričan, da je njegovo poslanstvo drugačno: "Kajti jaz imam Wolfovo umetniško oporoko, meni jo je izročil pred svojo smrtjo. To je bilo takrat, ko se je že bližal njegov konec in je ležal v svoji delavnici v Medjatovi hiši na goli žimnici. … Jaz sem ga v tistem času obiskal in takrat mi je zaupal tajnost svoje umetnosti, ki jo skrbno čuvam kot oporoko za naš genijalni naraščaj. Zato pa zahtevam od mladega slovenskega slikarja, ki se pride k meni izobraževat, naj zdrži osem let v delavnici. Nobene odškodnine ne zahtevam za šolanje. Tekom te dobe ga vpeljem v Wolfovo dediščino slovenske umetnosti in potem se lahko uda lastnemu delu. A dosedaj se še nihče ni podvrgel temu strogemu predpisu. Po kratkem času mi je vsak odšel po lastnih potih. Sedaj sem navaden šolmašter, a ko dobim pravega učenca, ga bom naučil slikati, da bo svet gledal, kaj zmoremo Slovenci." 

Ivan Prijatelj pravi, da je bil Ažbe vesel stika z rojaki: "Ažbetu je gladko tekel jezik v poljanskem narečju. … Čutil se je pa zavedno Slovenca in v svoji želji, združiti vse slovenske slikarje v svoji šoli in pokazati svetu, kaj da znajo, je bil ves njegov bahavi, a dobrodušni poljanski značaj. Živo me je spominjal v tej potezi na svojega rojaka drja. Ivana Tavčarja, ki si je tudi želel same premožne občane, ki kaj zmorejo." Podobno o Ažbetovi družabnosti piše Rihard Jakopič: "Lojze Šubic (brat Janeza in Jurija Šubica, op. avtorja) … ni bil nikdar Ažbetov učenec, pač pa sta mnogo občevala in skupno veseljačila. Ažbe je vedno ljubil domačo družbo in nas je pogosto vabil v gostilno." Zaradi pedagoškega dela je Ažbe vse manj slikal, večina slik se je razgubila v tujini in je danes seznam njegovih znanih del precej omejen. Na prvi slovenski Umetniški razstavi leta 1900 v Ljubljani, na kateri je, poleg njegovih slovenskih učencev, sodeloval tudi Ivan Franke, je Ažbe razstavil svojo Zamorko, ki je na koncu pristala v Narodni galeriji. Leta 1905 je resno zbolel. "Umrl je, ne da bi se mu bila izpolnila vroča želja po vrnitvi v Poljansko dolino, o kateri je vedno sanjal; ob prihodu vsakega Slovenca se mu je močneje oglašalo domotožje, a odhod je vsako leto odložil na prihodnje," je zapisal njegov učenec Matej Sternen. 

Najmlajši izmed šestih poljanskih kulturnikov, ki jih obravnavamo v tem prispevku, je Aleš Ušeničnik, teolog in filozof, ki se je v mladih letih ukvarjal tudi s poezijo, pozneje pa spremljal in vrednotil predvsem slovensko literarno ustvarjalnost. Slikarjev Janeza in Jurija Šubica se tako dotakne bolj kot pesnik in poljanski rojak, v času svojega študija v Rimu. Leta 1893 v Domu in svetu objavi štiri sonete pod skupnim naslovom "Umetnikoma bratoma Janezu in Juriju Šubicu". Ušeničnik tako v svoji pesnitvi oriše nekaj pomembnih trenutkov iz njunega življenja ter praznino, ki je nastala ob njuni smrti.

Goran Šušnjar

Sonet I.
Še z rebrij sorskih jarne slavske glase,
Raznašajo po dolu zračni piši,
Razmevajo se v daljo vedno tiši,
Razmevajo v gore se temnopase.

A vaju ni. Še oleander rase
I vije se trta o vaši hiši,
Zvonjenje tiho iz vasi se sliši –
Vse kot kedaj, sprelepe prešle čase.

A vaju ni. Domača tu je soba,
Se sten podobe gledajo prijazne
Nanj, ki prihaja in slovo ki jemlje –

A vaju ni. Zastira jih žaloba:
Suhi so čopiči, palete prazne –
Nikoli ni vaju iz tuje zemlje!