Poljansko mreženje

23.9.2021

Zanimiv je odnos med Alešem Ušeničnikom in sedemnajst let starejšim Ivanom Tavčarjem.

Ušeničnik omenja, da mu je po zaključku gimnazije Tavčar ponudil podporo za študij na Dunaju, ampak se je sam raje odločil za študij teologije v Rimu. Ko se je po zaključenem doktoratu vrnil v Slovenijo, je prevzel uredniško mesto revije Katoliški obzornik, naslednice Rimskega katolika, ki ga je urejal Anton Mahnič. Mahnič in Tavčar sta bila huda nasprotnika in med njima so letele težke besede: Mahnič je velikopotezno raztrgal Tavčarjeve sentimentalne pripovedi in novele, Tavčar se je v svojem satiričnem romanu 4.000 hudo ponorčeval iz Mahniča. Čeprav je Ušeničnik na neki način prevzel Mahničevo vlogo, med Ušeničnikom in Tavčarjem ni prišlo do takega konflikta. M. Naglič pred desetimi leti ugotavlja, da sta poljanska rojaka sklenila dogovor o nenapadanju: Tavčar se ni nikoli lotil Ušeničnika, Ušeničnik je šele dvajset let po Tavčarjevi smrti nekoliko kritično obravnaval Tavčarja. To le delno drži. Ko je Tavčar leta 1896 izdal v knjigi nekaj povesti, ki jih je prej objavil v revijah, je v letu 1897 izšel Ušeničnikov komentar te knjige. Ušeničnik se je domiselno lotil kritike: sam ne ugotavlja pomanjkljivosti in kvarnega vpliva Tavčarjevih povesti, ki odražajo njegovo liberalno stališče, ampak povzema ugotovitve različnih časopisov, ki so že prej objavili prikaz iste knjige. Sam le na koncu povzame zaključno stališče: "Žalostna filozofija! A taka mora biti brez — krščanstva! Dr. Tavčar v svojih spisih ne pozna životvornega krščanstva. To je sodba in obsodba dr. Tavčarjevih spisov. Taki duhomorni spisi niso za odraslo moško in žensko mladino, kakor meni 'Slovanski Svet', ki sodi samo po 'poetičnih prizorih'. Niso za Slovence, kakor sodijo 'Novice', če tudi so urejeni po Pleteršnikovem slovarju. In nikakor ne moremo zahvaliti dr. Ivana Tavčarja, da je izdal in založil sam svoje spise, kakor misli 'Slovenski Narod', še manj pa moremo poživljati slovensko občinstvo, da odlikuje pisatelja z obilnim naročevanjem njegovih zbranih povesti. Dr. Tavčar je imel dovolj darov, da bi bil napisal slovenskemu narodu lepih povesti, a ker ni hotel odpreti srca krščanstvu, zato takih povesti ni napisal, in najbolje zanj in najbolje za slovenski narod, če povesti, kar jih je napisal, skoraj padejo — v pozabo!"

Kritičen je Ušeničnik tudi v tekstu, ki ga navaja tudi M. Naglič in v katerem Ušeničnik analizira slovenske liberalce: "Dr. Tavčar je vse dni ohranil svojo elementarno naravo; bil je vehementen, robat, a dobrega srca in nesebičen … dr. Ivan Tavčar ni bil tako odtujen krščanstvu. Verjetno je, da ni nikdar docela izgubil vere. Celo v svojih najhujših pamfletih '4000' in 'Izgubljeni Bog' je ohranil neko spoštovanje do najsvetejšega … Njegov vpliv na slovensko inteligenco in po 'Slovenskem Narodu' tudi na ljudstvo je bil gotovo zelo poguben, z njegovo osebo pa nas spravi njegova resna priprava zadnjih let na smrt … S svojo krščansko smrtjo je Tavčar svoje zmote in krivice pred ljudstvom vsaj nekoliko popravil. Seveda, kar je bilo, je bilo; nesrečne vplive na duše je težko popraviti." 

V prispevku o "poljanskem mreženju" smo se v manjši meri dotaknili znanih biografskih dejstev o predstavljeni šesterici – Ivanu Franketu, Janezu in Juriju Šubicu, Ivanu Tavčarju, Antonu Ažbetu in Alešu Ušeničniku – in predvsem toliko, da smo s tem oblikovali ozadje, na katerem so se izrisali odnosi med njimi. Sicer vemo od prej, da so se nekateri izmed njih skoraj celo življenje borili za golo preživetje, drugim je uspel veliki met, tretjim vsaj urejeno življenje, kar je zagotovo vplivalo na njihova stališča tudi glede svojih poljanskih rojakov. Poleg tega vse dogajanje poteka v času, ko je dostop do informacij bil precej omejen, bodisi na osebne stike bodisi pisma ali časopisne članke. Zraven se pokaže, da so s poljansko šesterico povezane še druge osebe, bolj ali manj vidna povezovalna koleščka, ki imajo svoje življenjske zgodbe, ki bi prav tako bile vredne obravnave. Nekatere izmed njih smo zagotovo zaradi nevednosti izpustili. Izbrana šesterica torej ni živela v brezzračnem prostoru, niti eden mimo drugega, čeprav so jim življenja večinoma tekla na različnih krajih. Hitro so prepoznali tiste svoje, ki izstopajo, in so spremljali, kaj počnejo, kaj ustvarjajo, kako odhajajo. Pomagali so si tudi, spoštovali dosežke drugih in jih tudi včasih upravičeno kritizirali. Ali je ta pozornost izhajala predvsem iz zavesti, da so vsi oni iz ene in iste, iz Poljanske doline, ne vemo. Lahko pa spremljamo in občudujemo to relativno bogato množico stikov, mnenj in dogodkov in upamo, da neka druga zasedba že ustvarja (ali bo ustvarila) nove umetnine, nove življenjske zgodbe in ne nazadnje nove poljanske mreže, o katerih bomo še brali enkrat v prihodnosti.

Goran Šušnjar