Pot, poti pod Blegošem

Veliko ljudi odhaja v hribe. Poljanci imamo to veliko danost, da imamo poleg Blegoša, sicer v njegovi senci, nanizanih še mnogo vrhov, manjših in večjih, kjer človek prav tako doživi telesno in psihično prebujenje. Na te vrhove vodijo številne poti, markirane in zato urejene, lahko pa jo usekamo kar po občutku, če nimamo težav z orientacijo in poznavanjem terena. Včasih kakšna manjša vzpetina nudi še več obilja v razgreti duši kot prepoznavni vrh.
Za urejenost poti, ki vodijo proti vrhovom v naši okolici, skrbi domače planinsko društvo PD Gorenja vas. Kaj pa pomeni urejenost poti? Markacisti, ki te poti urejamo, bi rekli takole: Pravilno je, da je začetek poti označen s smerno tablo. Da pohodnik lahko sledi označeni poti (na naših poteh so markacije rdeče-bele), morajo biti markacije narisane na potrebnih razdaljah in na vidnih mestih. Križišče gozdnih poti in poti same naj bodo jasno označene. S smernimi tablami in s puščicami. Če se pojavljajo sečnje, podrta drevesa, jih je treba odstraniti, vsaj za širino poti. Ob prestavljanju poti se je treba pogovoriti z lastniki parcel, gozdov, dvorišč. Skratka, pot mora biti označena tako, da se pohodnik na njej varno giblje, da lahko sledi poti in prispe do cilja. A s kančkom zdravega razuma, to je piščev moto, naj bo pot označena tako, da se bo pohodnik moral vseeno malo potruditi pri sledenju poti. Naj sledi lastni orientaciji, intuiciji in zbranosti. Rdeče-bela Knafeljčeva markacija naj bo le znak, da si na pravi poti.
Lani smo obnovili kar nekaj planinskih poti proti vrhovom, vse pa smo pregledali, obrezali nepotrebno vejevje in popravili kakšno obledelo markacijo. Tako smo v celoti obnovili pot z Volče na Goro, prav tako s Hotavelj čez Čabrače do Prve ravni proti Blegošu. Pregledali smo Loško planinsko pot (LPP) iz Čabrač prek Suše (Karlovce) na Goro. Pot je v slabem stanju in je ne priporočam. S planinskim društvom Škofja Loka, ki je skrbnik Loške planinske poti, se bo treba dogovoriti o obnovi že v tem letu! Obnovili smo tudi pot iz Laz pod Kovkom proti Špehovšam. Vsako leto se še posebej trudimo popravljati našo najbolj obiskano pot iz Leskovice prek Jelenc k blegoški koči. Poseben poudarek bi namenil parkiriščem na izhodiščih poti. Zame najpomembnejši del poti. Kje parkirati? Pa bi se na hitro sprehodil ob večjih izhodiščih. Vam, pohodniki, v poduk, lastnikom in prebivalcem naselij pa v manjše breme in nejevoljo. V Leskovici je že parkirišče s tablo pod vasjo, pri šoli. Opažam, da se je prijela, pa vem, da bi lahko to parkirišče planinci uporabljali še v večji meri. Deset minut je do cerkve – preverjeno! V Lazah je domačin dal pobudo, da bi bilo pred vasjo parkirišče. Tablo smo naročili in je v izdelavi. Prav takšno tablo, kot je v Leskovici, bomo postavili tudi pod Jezgorcem, kjer je parkirišče že kar nekaj let. Na Hotavljah pri Marmorju ali višje pri Klovžerju je prostora dovolj. V Suši je nekaj parkirnih mest v samem centru vasi, kjer se cesta požene kvišku proti Črnemu kalu. Na Jelovici se pogovorite z domačini, kje lahko parkirate. Nekaj težje je v Volči, če jo mahnete na Goro. Nekaj asfalta iz Poljan ne sme biti preveč. Tudi v Zakobiljku ni preveč lahkih parkirnih mest. Vprašajte domačine. Prav tako za Buhov vrh v Hotovlji ni preveč prostora, za dva, tri avtomobile pa je. Za Javorč je pri osnovni šoli dovolj prostora. Na Dolenji Dobravi ga ni, pa vam dam namig: parkirajte pri šoli, pojdite na Javorč čez Jermanco, se vračajte na Dolenjo Dobravo, od tam čez Mihevk k šoli pa je prav prijeten zaključek lepe ture.
Na poteh se počutite varno, sproščujoče in bodite veseli. Raziskujete kotičke naših prelepih hribov. Po poteh hodimo s spoštovanje do narave, s spoštovanjem do tuje lastnine. Pustite smerne table pri miru. Nekdo za vami se lahko izgubi, če je ni. Vsaka pot je posebna, vsaka pot nudi lepoto, predvsem pa naj nas uči. 

Ob koncu ne gre prezreti dolgoletnega člana našega društva, markacista in dolgoletnega načelnika Milana Saviča. Milan nas je zapustil dan pred božičem. Dolgoletna bolezen ga je iztrgala iz naše sredine. V teh časih nam ni bilo dano, da bi se od njega poslovili na primeren način. Pa se bomo, v mirnih časih, na ljubljanskih Žalah. Milan, hvala ti za vse. Za nasvete, za spodbude, za vero v življenje. Vsaka pot se enkrat začne in nekje konča. Bodimo radostni, prijetni in spoštujmo to, kar nam je dala mati narava. Pustimo zanamcem večino lepot, ki nam jih je dano videti.

Rafael Krvina, predsednik PD Gorenja vas