Pozabljeni umetnik iz Lučin

21.4.2022

Dne 16. februarja (nekateri viri navajajo 17.) je minilo 170 let od rojstva slikarja in podobarja Matije Bradaške.

Rojen je bil v Lučinah leta 1852 očetu mizarju Luki in materi Heleni kot Matija Bradeško, a si je kasneje, ko je bilo v modi spreminjanje priimkov v domnevno bolj slovansko obliko, tega predelal v Bradaška. Ponekod je naveden tudi kot Mathias Bradaška ali Mathias Bradeshko. Umrl je na božični dan leta 1915 v Kranju.

Pri starosti 15 let se je šel učit podobarstva k Štefanu Šubicu v Poljane nad Škofjo Loko. V njegovi delavnici je ostal pet let. Sprva je kazal več zanimanja za rezbarjenje, pozneje pa se je skoraj v celoti posvetil slikarstvu. Eno leto je bil pomočnik pri Štefanovem bratu, slikarju Janezu Šubicu, pol leta pa pri podobarju Janezu Gosarju starejšem v Dupljah na Gorenjskem. Leta 1873 se je po poroki z Apolonijo Ferlan, sorodnico Šubicev, kot samostojni mojster naselil v Poljanah, že kmalu, naslednje leto, pa se je preselil v Kranj. Tam je v Savskem predmestju odprl lastno slikarsko-obrtniško delavnico. Ukvarjal se je predvsem s cerkvenim stenskim in oljnim slikarstvom, občasno je izdeloval kipe. Izvajal je tudi restavratorska dela na starejših umetninah, če bi jih lahko tako imenovali, saj takrat ta stroka še ni bila v polnosti razvita. Slikal je tudi portrete, med drugim tudi Franceta Prešerna. Bil je eden izmed prvih kranjskih fotografov. V Bradaškovo delavnico je poleti leta 1887 v uk prišel Ivan Grohar, vendar jo je že po nekaj mesecih zapustil. Bradaška je hranil več osnutkov in slik kranjskega poznobaročnega slikarja Leopolda Layerja in za njegovo biografijo priskrbel več podatkov. Od njegovih štirih sinov, ki so se prav tako ukvarjali s slikarstvom, sta najvidnejša Anton in Matija mlajši.

Med cerkvenimi naročniki je bil zaradi všečnosti in cenovne dostopnosti zelo priljubljen, k temu pa je pripomoglo tudi njegovo članstvo v Društvu za krščansko umetnost. Največ njegovih številnih del je na Gorenjskem, najdemo pa jih tudi drugod po Sloveniji. Njegova dela so naročali tudi na Hrvaškem. Izdeloval je različne cerkvene slike za oltarje, bandera, križeve pote, kulisne Božje grobove, poslikave sten in znamenj. Prava galerija umetnin izpod njegovih rok je v župnijski cerkvi v Lučinah, ki jo je skoraj v celoti opremil s stenskimi poslikavami in slikami na platnu. Slikarstvo Matije Bradaške sodi v nazarensko obarvani historizem poznega 19. stoletja. Ploskovite poslikave cerkvenih notranjščin učinkujejo čisto in urejeno, barve so močne in izrazite, poudarek je na risbi. Polne in plastične figure kažejo, da je poznal dela Janeza Wolfa, čigar slike je nekajkrat tudi obnavljal. Do figuralike (človeški liki) je imel posebno afiniteto, včasih je slikal samo figuralno, brez ornamentalnega okrasa, v čemer se razlikuje od drugih nazarenskih slikarjev, ki so ornamentiko kot enakovredno figuraliki redno vključevali v poslikave. Bil je zelo odvisen od predlog; kopiral je dela nemških nazarenskih slikarjev pa tudi starejših renesančnih mojstrov. Njegove slike odlikujejo psihološka učinkovitost in mehkoba naslikanih človeških figur, pomirjujoče pastelne barve in občutek za pristen, nekričeč in neosladen duhovni izraz. Zato bi si tako v strokovni kot laični javnosti zaslužil večjo pozornost.

Jure Ferlan

Fotogalerija