Prometna vzgoja v vrtcu in adrenalinski sprehodi

V prvi vrsti se moramo odrasli zavedati svoje odgovornosti kot zgleda mladim in najmlajšim. Vsi udeleženci v prometu s svojim zgledom pomembno vplivamo na najmlajše, ki z našo pomočjo vstopajo v svet prometa. Ne le s tem, da jih zgledno pripenjamo v varne otroške avtosedeže, da jih varno vodimo na sprehode, da jim beremo zgodbe, da se z njimi pogovarjamo, ampak tudi s tem, kakšno je naše vedenje, ko sedemo za volan, kakšna je naša strpnost, kakšni vozniki smo ne samo takrat, ko male radovedne oči spremljajo našo vožnjo z zadnjega sedeža, ampak tudi takrat, ko zvedave oči spremljajo promet v času bivanja v vrtcu. Kot vzgojiteljica s kar nekaj kilometrine se vsakodnevno sprašujem, kam se je izgubil zgled mnogih udeležencev v prometu. Trudim se namreč, da so otroci deležni čim več gibalnih izzivov, teh pa ne morejo pridobiti le v igralnici in na zagrajenem otroškem igrišču. Na travnike in v gozd lahko pridemo po kratkem delu pločnika ob cesti, ki vodi od vrtca enota Dobrava do odcepa proti Dobravšcam in je glede na njeno stanje ekstremno (pre) obremenjena. Vzgojiteljice poskrbimo, da smo dobro vidne in so že najmlajši otroci naučeni, da se sami držijo za vrv, ki služi varnosti v cestnem prometu. Od 14 do 19 otrok v oddelku najmlajših dve vzgojiteljici namreč ne moreta držati za roko, da bi lahko prečkali prehod za pešce še varneje in v hitrem tempu. Starejši otroci pa že hodijo v paru, v koloni, ki vseeno potrebuje sprotno vodenje odrasle osebe.

Nemalokrat se zgodi, da vozniki za volanom ob pogledu na čakajočo četico otrok ne pohodijo zavore, ampak plin, da čim hitreje odbrzijo mimo nas, da nas veter, ki ga ustvarijo, kar prestavi. Precej voznikov je tako zaverovanih v telefonske pogovore med vožnjo, da nas še opazijo ne. Ko se cestišče sprazni in ko tudi od daleč ne vidimo nobenega vozila več, strumno zakorakamo čez prehod za pešce, a pot po pločniku ni nič manj adrenalinska kot prečkanje prehoda. Zdaj smo aktivno vključeni v promet, ki se otrokom zdi zelo zanimiv, spremljajo in doživljajo ga res intenzivno, stegujejo ročice, vratove in glave, da bi videli, kaj bo pripeljalo okrog ovinka – bo traktor, tovornjak hruška ali pa bager, tovornjak s prikolico, kombi, džip?! Vozniki v delovni vnemi divjajo mimo nas, eni v Gorenjo vas, drugi v Todraž, kot bi ne imeli zavor in skrbi s tem, da so otroci nepredvidljivi, da se lahko zgodi tudi nesreča. Vzgojiteljice malčke opozarjamo, fizično prestavljamo, trepetamo in skrbimo, da se kdo od otrok ne spusti z vrvi, da tiste, ki padejo, hitro poberemo, da smo previdne, da kdo ne stopi z robnika, da skrbimo, da se ne porivajo, ne skačejo, da prestrežemo odvezane čevlje, odpihnjene klobučke, vržene kamenčke in padle skrite igračke iz žepov. Zaradi neprilagojene hitrosti lahko pride do katastrofe in odgovornost ni na strani vzgojiteljic, pač pa tistega, ki sedi za volanom in ima pretežko nogo ter se obnaša, kot bi kolona malih nadobudnežev bila pokrita z nevidnim plaščem.

Ob vsaki varni vrnitvi v vrtec si vzgojiteljice oddahnemo. Ne, ni rešitev umik otrok s pločnika, zato da boste nekateri, ki brez vesti mirno divjate po cesti, lahko divjali še naprej. Bodite otrokom zgled kulturnega obnašanja, bodite vzor sobivanja in strpnosti do vseh udeležencev v prometu. Umaknite nogo s plina, ustavite na prehodu za pešce in vrnite nasmeh malčkom, ki se vam z mahanjem zahvaljujejo, ker ste jih opazili in jim dali prednost. Hvala vsem, ki to že počnete.

Urša Peternel, vzgojiteljica v vrtcu Dobrava