Pust mastnih ust

Izraza »mesopust« pri nas danes ne poznamo več, še vedno pa se uporablja v nekaterih slovanskih državah, predvsem na Češkem. Pustni čas tradicionalno obsega tri posebne dni: pustni ali debeli četrtek, pustno nedeljo in pustni torek. Na sredo, ki sledi pustnemu torku, je po krščanskem koledarju pepelnica, s katero se začenja 40-dnevni post pred največjim krščanskim praznikom veliko nočjo. V preteklosti so se ljudje posta strogo držali in ves postni čas niso uživali mesnih jedi, zato so izkoristili zadnje dni pred tem in se najedli različnih mesnin in slaščic.

Začetek pomladnega prebujanja narave
Različni pustni rituali in maske imajo globoke korenine v preteklosti in segajo daleč pred začetek krščanstva. Z njimi so obeležili začetek pomladnega prebujanja narave. Pust je vezan na datum velike noči, ki je vsako leto na nedeljo po prvi pomladanski polni luni, kar je bilo določeno na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji leta 325. Nekatoliške dežele na splošno pusta ne poznajo, tako imajo npr. v anglosaksonskih protestantskih deželah namesto pusta maškare pred praznikom vseh svetih, 31. oktobra, t. i. Halloween, ki izvira iz keltske tradicije. Pustni torek ali t. i. Mardi gras pa praznujejo tudi v delu ZDA, ki je bil nekoč francoski, v državi Louisiana in njenih sosedah.

Številne, lokalno značilne maske
V Poljanski dolini sicer ni poznana posebna pustna tradicija z lokalno značilnimi pustnimi liki, jih pa v Sloveniji poznamo kar nekaj. V zadnjih letih je bilo v register nesnovne dediščine tako vpisanih več različnih pustnih tradicij, ki so, zanimivo, vezane predvsem na pokrajine izven osrednjega dela države. Med temi so najbolj znani obhodi kurentov, ki so doma na Ptujskem in Dravskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah. Kurent je najbolj množičen tradicionalen pustni lik, ki po ljudskem verovanju preganja zimo in vabi v deželo pomlad. Obhodi kurentov so bili decembra 2017 vpisani na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Drežniški in Ravenski pust sta šegi in prireditvi v Drežnici ter Drežniških Ravnah, na Jezercih in v Magozdu. Značilni liki so ta grdi, ki lovijo in s pepelom oprašujejo mladež, ter ta lepi, ki obiskujejo domove, kjer dobijo darove in zaplešejo. Obhodi pustnih oračev so obhodna šega v severovzhodni Sloveniji. Pustni orači s plesom kurentov, šalami, z norčijami, glasbo, obrednim oranjem in s starim ritualnim voščilom voščijo domačinom zdravje in bogat pridelek. Škoromatija je pustna šega na južnem obrobju Brkinov in Podgrajsko-Matarskem podolju. Na pustno soboto ali nedeljo škoromáti pobirajo darove po hišah, na pepelnično sredo pa pusta pokopljejo ali zažgejo. Cerkljanska laufarija je pustna prireditev v Cerknem, na kateri sodelujejo liki laufarjev z značilnimi lesenimi naličji. Obsega koledovanje, nedeljski sprevod po ulicah in branje obtožnice pustu ter iskanje lesenega kladiva in usmrtitev pusta v torek. Nekaj posebnega pa je borovo gostüvanje, za Prekmurje značilna pustna šega in prireditev. V uprizoritvi simbolične poroke z borom se prepletajo ženitovanjske in pustne šege. Prvotno so borovo gostüvanje izvajali le v vaseh, kjer v predpustnem času ni bilo nobene poroke. V severovzhodni Sloveniji pust imenujejo tudi fašenk, beseda izhaja iz nemške besede »Fasching«, ki prav tako pomeni pust.

Tradicionalne pustne krofe, brez katerih ne sme miniti pustni čas v Sloveniji, poznajo po vsej srednji Evropi, drugje pa kot pustno jed bistveno manj. Tako npr. v Italiji namesto krofov pripravljajo krhke flancate, v Franciji pa palačinke.

Pokop Pusta v Gorenji vasi nekoč

Marsikje po Sloveniji na pepelnično sredo uprizorijo pokop Pusta, običajno na karseda šaljiv način. Tudi v Gorenji vasi se je ta običaj nekoč odvijal, zadnjikrat leta 2012 v organizaciji TD Gorenja vas in gostilne Pr' Sedmic. Pustni protokol je določal, da Pust leži na parah v vaški gostilni, kjer ga objokujejo pogrebci in kropilci, obvezen lik je tudi njegova žena, ki so ji na Poljanskem rekli Pustuka. S Pustom so se nekoč selili od gostilne do gostilne, obiskali so tudi lokalno tovarno. Ob krsti pokojnika je bil tudi zbiralnik za darove, ki so jih pustni pogrebci uporabili za daljše vztrajanje v gostilni ob šanku. V popoldanskem času so pusta upepelili ob reki Sori, priložnostni duhovnik je izvedel tudi poslovilni obred. Dušan Škrlep, ki nam je posredoval fotografijo zadnjega pokopa Pusta v Gorenji vasi, je povedal zanimivo anekdoto: enkrat, pred desetletji, se je zgodilo, da so imeli Pusta na parah v takratni gostilni pri Šorliju. Pa so pogrebci poklicali dr. Gregorčiča, da je Pust zlomil nogo in si poškodoval glavo. Zdravnik pride, oskrbi in obveže pacienta, ter z roko seže v pušico in pobere pustni dobiček. »Zdravje je bilo zmeraj draga reč,« pojasni Škrlep in doda: »Sedaj pa so birokratske ovire tako velike, da si malo kje še kanijo pripraviti ta star predkrščanski običaj. Potrebno je namreč natančno opisati način uničenja Pusta. Tudi pristojbine bremenijo proračun kot ga je nekoč poklicani zdravnik.«

Jure Ferlan