Uvodnik

Osmi in petindvajseti marec sta sicer že za nami, zvončki, ki smo jih včasih za ta praznika nabirali svojim mamam, tudi, a naj marec kar ostane posvečen ženskam in mamam, mladim dekletom, ki imajo še ves svet pred seboj, in sključenim gospem, ki jim življenje ni prizanašalo. Vsem ženskam. In vsaki posebej.

V krogih, kjer se gibljem, nas pogovor nemalokrat zanese v razmišljanje o vlogi ženske: Kaj od nje pričakuje družba? Kako se počuti v današnjem svetu, ki je žensko tako popredmetil? Je ženska še lahko iskreno ljubljena? Še zmore biti mama, ki brezpogojno ljubi? Lahko zavrne vsiljene podobe, ki kriče vabijo, naj jih posnema?

Sama sem že kot osnovnošolka pogosto razmišljala drugače kot moje sovrstnice, nisem se trendovsko odločala, izbirala sem po svoje. Odločitev za poroko že v začetku študija, na primer, se je vsem zdela nenavadna, še toliko bolj, ker »se nama ni bilo treba poročiti«. Z Milanom pa sva bila pripravljena in mirna, ko sva odločitev sprejela. Vsako leto čutim več hvaležnosti za vse, kar doživljava skupaj. V tem času sva se kalila, se spoznavala, skupaj padala in znova vstajala, doživela čudovite trenutke, ki zasenčijo in zdravijo tiste bridke, ki se kdaj prikradejo v odnos, sprejemala podarjena življenja – tista, ki so prišla po nama, in tista, ki sva jih sprejela, čeprav jih je rodila tuja mama. Otroci so izjemen dar paru – pa vendar dar, ki si ga nimaš pravice lastiti, ampak ti je dan, da ga v nežnih letih vodiš in pomagaš oblikovati v zrelo, odgovorno in srečno bitje, ki bo znalo samo živeti. In ki se bo življenju upalo postaviti v bran ali se upreti skušnjavam, če bo treba.

Odkar je prva hčerka začela obiskovati vrtec, se v šolah udeležujeva predavanj o vzgoji za starše. Čeprav jih je veliko, ker imava pet otrok, na vsakem izveva kaj koristnega, a moram reči, da je pomembno ločevati zrno od plev in tudi kot starš kritično poslušati nasvete vseh sort. Še vedno prisegam na zdravo kmečko pamet in na pesem srca. Ko se odločamo o bolj ali manj pomembnih stvareh, tudi otroke učim, da je pomembno, kako se počutiš, ko razmišljaš o eni ali drugi odločitvi. Če si miren, brez dvomov in cmokov v grlu, potem bo odločitev najbrž prava. Na to smo pozabili: da prisluhnemo sebi! Morda to še toliko bolj velja za ženske, ki veljamo za bolj čustvene, nežne, občutljive. Ki pa vse prerade posegamo po najnovejših smernicah, divjamo po nakupih, si pisano barvamo lase in jih strižemo po zgledu tujih zvezdnic, oblačimo oblačila, ki so značilno najstniška, čeprav smo same v zrelih letih … Veliko škode je ženski naredila družba, ker ji je odvzela dostojanstvo, a menim, da se (skoraj) vedno vse začne pri sebi, doma. Povsem svobodno se odločamo, komu bomo sledile – pričakovanjem družbe ali sebi. Na obrazu, v očeh, v besedah in dejanjih je skrita lepota ženske, in ko to spoznaš, si lahko mirno dovoliš tudi to, da si ljubljena. In se pustiš objeti.

Sama verjamem, da je levji delež vzgoje odvisen od odnosa, ki ga živita mama in oče, žena in mož. Njun odnos ljubi, sprejema, vodi in vzgaja tudi otroke. Pred kratkim smo mojim staršem (hvala Bogu zanje!) ob obletnici poroke izročili šopek, v katerem sta bili dve vejici z bombaževimi cvetovi – kot simbol za mehko in toplo naročje, ki ga nudita svojim vnukom. Otroci potrebujejo prav to: toplino in varnost, vse drugo pride zraven. Kaj pa ženska? Najbolj je srečna, ko je ljubljena in spoštovana doma. In srečna lahko deli srečo naprej. Potem ima življenje smisel!

Tina Benedičič