Uvodnik

28.5.2020

Kronika dveh mesecev

Prvi val bolezni je mimo. O tem govorijo podatki in boj za zasluge milega poteka epidemije. Razumem ta strah. Slovenci imamo z zmagovalci precej slabe izkušnje.

Februarja in marca smo poslušali zgodbe iz Italije. Delavci v zdravstvu so se preselili v bolnišnice, zbolevali, umirali, duhovniki množično pokopavali, ljudje na balkonih pa so igrali žalostne pesmi.

In se je začelo. Še dobro da smo ga dobili, prvega pozitivnega, ker se je že dvomilo v ustreznost testov. Število je naraščalo in ko se je podvajalo že na dva dni, so spoznali, da gre presneto zares. Pomirjajoči toni tiskovnih konferenc so zamrli, le konfekcija govork se je še redno menjala. In so zamenjali še komika za vojščaka in kdor ni bil v vojski, je lahko začutil, kaj je to poveljevanje.

Kako hitro smo sprejeli ukrepe, koliko ljudi se je samoorganiziralo za enotni boj. In bil je dober in to nam zavida marsikdo, tudi čez mejo. Malo manj onega MŠ : JJ.

Ste tudi vi spregledali pomladni naval življenja, ker je tam čez močno kosila smrt? Verjetno. Pa smo ob vsem tem vseeno lahko spoznavali meje naše občine in »kje so tiste stezice, ki so včasih bile.« Boj za preživetje nas je zapeljal nazaj k naravi in domači vrtovi z angleško travo so postali vrtički s solato, čebulo in korenjem. Primanjkovalo je kvasa, kar je evolucijsko bistveno višja stopnja, kot so jo dosegli po svetu, kjer so trgovine ostale brez toaletnega papirja. In se spet peče kruh in je spet aktualna moka in to tista v večjem pakiranju. Kruh bo. Odvalil se je kamen, kot se je odvalil izpred Kristusovega groba in obhajali smo veliko noč, brez romanja pirhov in cerkveni duh se je že nekaj časa širil po digitalnih poteh. Pa je šlo. Brez oskubljenih smrek in brez vandalizma nad prometnimi znaki so šle mimo tudi okrogle obletnice. Nisem jih pogrešal. Pogrešal sem stike, pogovore še o čem drugem in pogrešal sem uvid, ki ga bom imel na ta čas čez leto ali dve. Pogrešal sem maturantski ples, tečaj štirih korakov dunajskega valčka in trenutek, ko se po dolgem času ponovno odenem v ne preveč udomačen gvant. A so mi kot očetu maturantke namesto zabave prisodili le ogled Cankarjevih Hlapcev iz domače zofe. Hlapce, ki se obračajo po vetru, srečujem redno, pa jih ne pogrešam. Vreme se je ogrelo, razmere umirjale in najmanj ogroženi so že vpili, da je vse to brez veze in podlegli 'trendovskemu' športu – kolesarjenju. Le starejši so še vdano ubogali gospodarje. In je prišel 1. maj. Ni bilo kresov in za razliko od prejšnjih let se letos nismo najedli socialističnih prvomajskih parol – pa zato kakovost življenja ni trpela.

Za tem je minila 40-letnica smrti Tita, ki počasi dobiva podobno diktatorja in za lep spomin nanj so nam sporočili, da je bila njegova krsta na pogrebu prazna. Pravega Tita so zagrebli šele noč za tem in obložili z devetimi tonami. Take količine strahu niti Rimljani niso zvalili na Kristusov grob. Dobro so nas potegnili – ne zadnjič.

Še vedno se greje. Najprej so prišli na vrsto najbolj ranljivi; lastniki vikendov, igralci tenisa in golfa. Potem pa smo lahko razmišljali o počitnicah tudi mi – mogoče letos ne na križarki Diamond Princess – kjer dopust in karanteno užiješ v enem. Letos bomo zadovoljni že ob srečanju v domačih logih in bodo tista bahanja o Maldivih prestavljena za sezono ali dve.

Če pogledam skozi delo, ki počasi postaja mojemu delu podobno, opažam, kako so bili pacienti neverjetno potrpežljivi /seveda ne vsi/ in kako hitro so razumeli novo stanje. Še najbolj so ga razumeli starejši, ki ne iščejo teorij zarot oz. rumenih forumov, kjer se avtorji v duhu svojega poguma podpišejo z Miki Miška. Zavzetost starejših je še najbolj razumljiva. Prav oni so čutili, kako presneto zares je šlo. Eni so jim peli, drugi igrali, pa jim je bilo vseeno težko.

Sedaj sem tam, kjer sem bil. Spet hodim v službo s kolesom, striktno sam, da ne bi kdo pomislil, da sem del protestniškega gibanja. Delo poteka izjemno počasi, v obraze si ne pljujemo, v roke si ne segamo, prihajajo obiska potrebni, pa gre. In se vprašam, kdo je v teh dveh mesecih reševal dva dni stare smrkaste nosove, kratkotrajne bolečine v mišicah, neopazne izpuščaje, napenjanje tu in tam in vse drugo 'nujno' breme podhranjenega zdravstva. Nisem jih opažal niti v urgentni službi niti v svoji ambulanti.

Vsem se ni izteklo tako dobro, nekatere bolezen še čaka. Verjetno nas oplazi še kakšen val. Kdo nas bo takrat še enkrat uspel prepričati, da gre presneto zares. Enotni zmoremo veliko, to pa je presežek, ki ga ne premorejo niti Cankarjevi Hlapci, ki me spominjajo na mestne 'kolesarje'.

Janez Koprivec