V skrbi za čisto okolje odprla trgovino brez embalaže

Svojo odločitev, ki temelji na iskrenem odnosu do skrbi za okolje, mlada podjetnica utemeljuje z zmanjšanjem količine embalaže. "Ugotovila sem, da če te stvari naredim sama doma, tudi ne kupim dodatne posode, največkrat plastične, ki bi bila po koncu uporabe le odpadek. Tako da je bilo nadaljevanje nekako počasi in spontano. Od tega, da sem bila slabe volje, ko sem v lokalu dobila slamico v kozarcu, če nisem predhodno opozorila, da je ne želim, do tega, da me je veliko stvari v klasični trgovini začelo motiti. Včasih sem stala pred polico in razmišljala, ali to res potrebujem, in hkrati sama sebi prigovarjala, da se pa ne morem vsem dobrinam odreči samo zato, ker so pakirane." Srečala se je z gibanjem Zero Waste, ki podpira življenje brez odpadkov. "Zdi se mi, da je bistveno, da delaš korak za korakom, kolikor zmoreš. Vseeno je izziv in ne gre vse hkrati," pove in prizna, da noče biti prestroga do sebe, če ji to ne uspeva na vseh področjih življenja v celoti in vsak dan.
"Med porodniškim dopustom sem razmišljala, kaj želim podariti sebi, otroku in ljudem tu okoli. Slišala sem že za trgovine na 'refil', pa so velikokrat predaleč. Razmišljala sem, kako povezati področje zdravstva, v katerem sem bila prej, in odpadke, ki mi niso dali miru. Na odločitev je vplivalo več dejavnikov – da mi je s prihodom otroka vsaka minuta še dragocenejša, da sem v prejšnjih službah potrebovala preveč časa za vožnjo, da si želim postaviti svoj urnik, ki bo prijaznejši tudi mojemu življenju na kmetiji. Da lahko življenje živiš, ne samo garaš!"

S "Pouhnim cekarjem" najprej na tržnico
Sodelovala je pri projektu Poni v Kovačnici Kranj, kjer so ji nudili štirimesečno pogodbo o zaposlitvi in usposabljanje s podjetniškim pridihom, in že poleti odprla popoldanski s. p. "Predvsem zato, da 'potipam' trg in se pojavim na tržnici, ki je bila največkrat v Žireh. Pred tem sem se že pojavila na socialnih omrežjih (Instagram, Facebook) pod imenom Pouhn cekar." Tam je namreč že kak dan prej najavila, kaj vse bo v ponudbi na tržnici in katero embalažo naj stranke prinesejo s sabo. Te ima precej na voljo tudi sama in jo brezplačno nudi kupcem, če nimajo svoje. Priporoča steklene kozarce, plastenke in posode, vrečke, žaklje, karkoli, kamor kupljeno lahko shranijo. "Zdi se mi, da se vedno več ljudi zaveda problematike kopičenja odpadkov," pojasni in doda, da pri njej kupuje največ takih, ki s sabo običajno že prinesejo svoje posode, v katere lahko shranijo žitarice ekološke pridelave, domače piškote in makarone, kavo, riž in ekološka čistila za ročno pomivanje posode in pranje oblačil, kar Kristina ponuja na tržnici. Težko oceni, po čem je največ povpraševanja, le za ovsene kosmiče lahko zatrdi, da jih skoraj vedno zmanjka.

V oktobru tudi fizična trgovina
Na tržnici ji je bil do sedaj v pomoč partner Jakob, ki podpira njeno idejo in prispeva velik del svojega časa, da pomaga urejati fizičen prostor, v katerem nameravata konec oktobra v Škofji Loki na Kapucinskem trgu 8, v poslovni stavbi zraven Alpine, odpreti še fizično trgovino. "V njej bo na voljo več izdelkov, od žitnih, mlečnih, kave, kruha, prigrizkov, granol, makaronov, riža, leče, vložnin, jajc, piškotov, olja, kisa in sokov do pripomočkov za gospodinjstvo in osebno higieno. Izdelki bodo v veliki meri na voljo na 'refil', nekaj pa pakiranih v steklu. Večinoma bodo to izdelki lokalnih proizvajalcev, nekaj tudi iz drugih koncev Slovenije. Nekaj bo eko, nekaj tudi ne. Večino izdelkov pridobivam iz domače pridelave, kar pove, da že zaradi boljše kvalitete ne morejo biti cenejši," pojasni Kristina in napove, da se želi, ko bo trgovina zaživela, povezati s težko zaposljivimi osebami.

»Cekar je nek simbol nakupovanja od včasih, ko so ga uporabljali za nakup. Če greš s cekarjem v trgovino, je lahko po nakupu edino poln, torej 'pouhn', kot pravimo po domače,« Kristina Primožič pojasni zanimivo izbiro imena trgovine.

Štejejo majhne spremembe posameznika
Sama se življenju brez odpadkov poskuša čim bolj približati, in sicer tako, da kupuje hrano, ki se da dobiti na "refil" ali v papirnati embalaži, v svojem vozilu pa ima vedno več vrečk in embalaže, kamor zloži kupljeno v trgovini. Plastično embalažo čim večkrat uporabi, preden jo zavrže, doma izdeluje detergent za pranje oblačil in posode; ugotovila je, da lahko svoj dom očisti z manj agresivnimi kemikalijami, velikokrat za izdelavo praškov in gelov uporabi le mešanico sode bikarbone, alkoholnega kisa, citronske kisline in trdega mila. Oblačila in druge pripomočke – zdaj ko ima otroke, tudi igrače – večinoma kupuje iz druge roke. 
Pred vsakim nakupom premisli, kje lahko nekaj kupi s čim manj embalaže in ali to res potrebuje. V svojih prizadevanjih in pozivih za lepši in čistejši svet pa se mlada podjetnica še najlaže poistoveti z znano mislijo: Kadarkoli človek verjame, da zmore nekaj ali da nečesa ne zmore – vedno ima prav.

Damjana Peternelj