Virus šarka ogroža domače slive

Virus šarka velja za najnevarnejše virusno obolenje koščičastih sadnih vrst (breskev, marelic, sliv). Pri občutljivih koščičarjih povzroča znižanje količine in kakovosti plodov ter postopen propad celotne rastline. Plodovi okužene rastline so deformirani, drobnejši in imajo manj sladkorjev. Znak okužbe so tudi svetli obročki, vidni na koščicah, ter običajno okrogle svetlozelene do rumenkaste lise na listih. Virus se širi z drevesnimi ušmi, ki sesajo okuženo rastlino, sprejmejo virus, se preselijo na zdravo rastlino in virus med vbodom zopet oddajo. Tako poteka širjenje med zdravimi in gostiteljskimi rastlinami, med katere poleg sliv, marelic in drugih koščičarjev spada tudi črni trn. Širi se tudi z okuženim cepilnim materialom.

Šarka je raznolik virus in ima več podvrst, ki različno intenzivno prizadenejo rastline. Napada sicer vse koščičarje. Simptome virusa so prvič opazili v Bolgariji med letoma 1916–17, njegovo ime pa izhaja iz poimenovanja 'sharka', kar po bolgarsko pomeni koze (bolezen). V Sloveniji se šarka pojavlja že nekaj desetletij. Od leta 1988 na Kmetijskem inštitutu Slovenije izvajajo detekcijo virusa, od leta 1998 pa poteka njegov sistematični nadzor po državi. Raziskava leta 1999 je pokazala veliko razširjenost po državi. Uveden je bil Pravilnik o ukrepih za preprečevanje širjenja in zatiranje šarke. Ta natančno določa obveznosti in odgovornosti pridelovalcev ter drugih imetnikov gostiteljskih rastlin, nadzornih organov in strokovnih institucij. Ukrepi so oblikovani tako, da varujejo in ohranjajo domačo (slovensko) drevesničarsko pridelavo.

Širjenja virusa se ne da enostavno ustaviti. PPV spada med karantenske organizme, kar pomeni, da ne sme biti navzoč na rastlinah iz rodu Prunus, namenjenih za saditev.

Kot v svojem delu Preizkušanje občutljivosti sort koščičarjev za obvladovanje šarke v Sloveniji ugotavljata dr. Mojca Viršček Marn in dr. Irena Mavrič Pleško s Kmetijskega inštituta Slovenije, v primeru, da je drevo okuženo z virusom, ostane okuženo celo življenjsko dobo. Okuženih dreves ni mogoče zdraviti, edini način zaviranja virusa je uničenje (sežig) drevesa. Obstaja tudi možnost, da manj prizadeta drevesa postopno začenjajo razvijati odpornost na virus. Proti virusnim okužbam se lahko borimo le s preventivnimi ukrepi, kot so pridelava in uporaba zdravega sadilnega materiala, karantenski ukrepi, odstranjevanje dejavnikov, ki povzročajo naravno širjenje virusov, torej odstranjevanje okuženih gostiteljskih rastlin in zatiranje prenašalcev virusov, in gojenje odpornih sort, v nekaterih primerih tudi gojenje tolerantnih sort. Najbolj učinkovita je hkratna uporaba več preventivnih ukrepov.

Jure Ferlan