Začetek natančnega popisa ljudi

22.9.2022

V preteklosti je bil najlažji način za boljši podatkovni državni nadzor nad ljudmi izpopolnitev tako imenovanih matičnih knjig.

Te je sicer za svoje interne potrebe Katoliška cerkev uvedla že s tridentinskim koncilom, ki je potekal v letih 1545–1563. Razen v območjih, ki so spadala pod Beneško republiko, se je vodenje teh knjig na slovenskem podeželju uveljavilo šele približno sto let pozneje.

Matične knjige se nanašajo na običajne krščanske obrede, ki zaznamujejo temeljne bivanjske dogodke posameznika, to so krst, poroka in pogreb. Obsegajo torej krstno, poročno in pogrebno knjigo. Sprva so jih pisali deskriptivno, kar pomeni, da so za vsakega posameznika posebej v knjigo v latinščini zapisali temeljne podatke o njem, morebitnih pričah ali botrih in izvajalcu obreda. Rimsko-nemški cesar Jožef II., ki je vladal tudi našim deželam, je bil razsvetljeni absolutist in je uvedel številne radikalne reforme. Zato ni čudno, da se je lotil tudi teh knjig. Ker je ocenil, da v deskriptivnih matičnih knjigah ni dovolj natančnih podatkov o državljanih, je s 1. januarjem leta 1785 ukazal njihovo natančnejše vodenje. Izdal je posebna navodila, ki so se jih morali držati vsi župniki in kaplani, ki so vpisovali podatke v te knjige. Natisnjene so bile posebne velike standardne knjige z obrazci za vpisovanje podatkov, predpisan jezik je bila nemščina. Tako so postale pomemben državni dokument. Tiskano cesarjevo navodilo, datirano z 20. februarjem 1784 se je ohranilo tudi v župnijskem arhivu v Leskovici. Natisnil ga je ljubljanski tiskar Ignac Alojz Kleinmayr, ki je imel državno koncesijo za tisk uradnih razglasov.

Jure Ferlan