Že 60 let zvest motociklizmu

Leta 1959 je bila v Gorenji vasi organizirana dirka z motorji od tedanje šole do pobočja Žirovskega vrha. Da je bila organizacija v tedanjih razmerah sila preprosta, dokazuje dejstvo, da je starter Rajko Jelovčan čas meril kar z navadno budilko. Pred leti jo je Edo po spletu naključij dobil od novega lastnika Jelovčanove hiše in jo hrani kot drag spomin na mladost. Na tej prvi tekmi je vozil očetov motor, ki si ga je izprosil le kako uro pred tekmo. Oče, ki je na motor skrbno pazil, mu ga je posodil pod hudomušnim pogojem, da mu ga da, če bo zmagal, kar je Edo tudi uresničil. Tekmovanje je organiziralo društvo Ljudska tehnika Trebija.

Pobudnik Letečih Kranjcev
Edo je leta 1996 s somišljeniki ustanovil motoklub Leteči Kranjci. Ime so si nadeli po znamenitem motociklističnem dirkaču Ludviku Stariču, ki so ga v tridesetih letih na mednarodnih dirkah imenovali kar Leteči Kranjec. Edo je prijateljeval z njegovim sinom Denisom, ki je klubu poklonil nekaj očetovih priznanj in pokalov. Te hrani v posebni sobi, kjer ima več kot 200 svojih pokalov in priznanj v različnih kategorijah, usnjene dirkalne obleke in čelade ter lovorove vence, ki so bili nekoč značilni ob podelitvah kolajn, danes pa jih vidimo le še redkokje. Kot pravi Edo, so motoklub ustanovili z namenom ohranjanja stare motoristične tehnike in širjenja znanja o restavriranju motociklov. Člani ne prihajajo samo iz Poljanske doline, ampak tudi od drugod. Razočarano ugotavlja, da jih ima klub le še 18. Pove tudi, da je motošport v Sloveniji praktično ugasnil, saj ga dušijo preveliki stroški in prezahtevni pogoji izvedbe. V boljših časih je bilo pri nas tudi po 12 tekem starodobnikov, ki so štele za državno prvenstvo.
Veliko je tekmoval v tujini, na Češkem, Slovaškem, po različnih delih nekdanje Jugoslavije in na Hrvaškem. Do leta 1973 je tekmoval z različnimi motocikli. Takrat se je na znameniti mednarodni motociklistični dirki v Škofji Loki zgodila tragična nesreča, v kateri je bilo več mrtvih, ko je tekmovalca z motorjem odneslo v gledalce. Po tem dogodku so bile motociklistične dirke v Sloveniji dolgo prepovedane. Zato se je čez nekaj časa lotil avtokrosa in se v njem udejstvoval vse do 1990, ko se je znova pojavila možnost dirk z motocikli.

Zbiratelj in restavrator
V tem času je v njem raslo navdušenje nad starodobnimi motorji in njihovim restavriranjem. Začel jih je tudi zbirati, največ jih je imel 30 naenkrat, najstarejši je bil BMW iz leta 1936. Ker je dirkanje drag šport, je moral večino prodati, pa tudi zaradi tega, ker nima naslednika, ki bi želel vzdrževati tako zbirko. Udeleževal se je različnih tekmovanj in srečanj starodobnikov doma in v tujini. Zadnja leta hodi na te dogodke manj pogosto, še vedno se pa rad zapelje na dirkališči na hrvaški Grobnik in v avstrijski Spielberg. V okviru motokluba Leteči Kranjci, katerega namen je poleg ohranjanja stare tehnike tudi druženje motoristov, vsako leto pripravijo društveni piknik, udeležujejo se tudi blagoslovov motorjev, obvezno tistega v Poljanah in na Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Edo je izdelal že precej motorjev po pravilih za tekmovanja starodobnikov, med njimi osem prikolic, s katerimi tekmujejo doma in v tujini. Motocikli morajo biti stari najmanj 30 let, da dobijo status starodobnika. Najstarejši motor, s katerim je tekmoval, je bil Triumph angleške izdelave iz leta 1938. Z njim je bil kar trikrat državni prvak. Nedavno se mu je uresničila želja obiskati dirko na otoku Man med Veliko Britanijo in Irsko. Dirka, ki poteka po vaških cestah, mu je obudila spomin na njegove začetke v mladih letih in nanj napravila močan vtis.
Pred 10 leti je njegovo predanost motošportu prepoznala tudi gorenjevaška občina, saj je leta 2009 prejel priznanje župana za dolgoletno udejstvovanje in dosežke v motociklizmu.

Jure Ferlan