Izsledki raziskovalne naloge devetošolke Neže Kržišnik

4.6.2019

Recimo »ne« digitalni demenci

V zadnjih dveh desetletjih je informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) doživela zelo hiter razvoj in postala dostopna praktično vsakomur kjer koli in kadar koli. Prinesla je veliko pozitivnih stvari in postala nepogrešljiva pomoč v gospodarstvu, znanosti, šoli, vsakdanjem življenju, prihrani nam čas in energijo, imamo hiter in pregleden dostop do informacij, širi stike s pomočjo družabnih omrežij … Vendar ima IKT tudi svojo temnejšo plat.

Za negativne in škodljive vplive zaradi napačne, prekomerne in pri otrocih prezgodnje uporabe IKT se je začel pojavljati izraz »digitalna demenca«. Prvi so ga leta 2007 začeli uporabljali v tehnološko zelo razviti Južni Koreji. K razširitvi te besedne zveze je veliko pripomogel nemški psihiater in psiholog Manfred Spitzer, ki je leta 2012 izdal knjigo z naslovom Digitalna demenca (podnaslov Kako spravljamo sebe in naše otroke ob pamet). Prav ta knjiga me je vzpodbudila, da preverim, kako na negativne vplive IKT (t. i. digitalno demenco) gledajo učenci, učitelji in vzgojiteljice v vrtcu v Gorenji vasi.
Po prebrani literaturi sem ugotovila, da IKT negativno vpliva na številna področja, kot so pozornost, koncentracija, spomin, orientacija, učenje, šolski uspeh, čustvovanje, socialni stiki, morala, nervoza, agresivnost, nerealna samopodoba, nespečnost, odvisnost, gibanje (telesno aktivnost), utrujenost, lahko se pojavijo razne psihiatrično-nevrološke motnje (avtizem, prehranske motnje), zaradi motnje pozornosti (npr. v prometu) pa lahko pride do hudih poškodb ali celo smrti.

Neža Kržišnik je učenka 9. razreda na Osnovni šoli Ivana Tavčarja v Gorenji vasi. V tem šolskem letu je pod mentorstvom učiteljice Rosine Dolenc izdelala raziskovalno nalogo z naslovom Zavedanje in prisotnost digitalne demence pri vrtčevskih otrocih, osmošolcih in devetošolcih, učiteljih in vzgojiteljicah.

Ena od presenetljivih ugotovitev raziskave je spornost izraza digitalna demenca. To ni bolezen, saj je bolezen demenca po definiciji upad že razvitih kognitivnih (miselnih) možganskih funkcij, pri otrocih pa je razvoj le-teh še v teku. Izraz tako nadomešča daljšo besedno zvezo, npr. posledice nepravilne in napačne uporabe IKT.
Ko sem pregledala rezultate ankete, sem ugotovila, da se učenci na naši šoli premalo zavedajo negativnih vplivov, ki jih prinaša digitalna tehnologija, učitelji pa besedne zveze digitalna demenca še ne poznajo. Sicer pa tako vzgojiteljice kot učitelji opažajo na otrocih negativne posledice, ki jih prinaša digitalna tehnologija. Zanimivo se mi zdi, da je veliko učencev v anketi navedlo, da občutijo negativne vplive IKT, vendar ne želijo stopiti iz svoje cone lagodja, zato posledično ne naredijo ničesar za preprečitev negativnih učinkov IKT.
Da bi zmanjšali negativne vplive IKT, si moramo predvsem postaviti meje pri uporabi, in sicer pri izbiri vsebin in omejiti čas, ki ga preživimo za temi napravami. Pri tem imajo ključno vlogo starši. Tem svetujem, da naj skupaj z otroki preživijo čim več časa v naravi, da naj več rišejo, ustvarjajo in berejo. Pomembna je tudi preprostost iger s čim manj umetnih (kupljenih) pripomočkov. Prav tako tudi ni nič zamujenega, če začnejo otroci z uporabo IKT kasneje (v višjih razredih osnovne šole). Vendar IKT ni moč ubežati in je po besedah strokovnjakov tudi ni smiselno popolnoma omejiti. Ključni za preprečitev negativnih vplivov IKT so torej zmernost, časovna omejitev, izbira vrste in načina uporabe. Nekatere računalniške igre lahko celo spodbujajo kreativnost, veliko vsebin pa je namenjenih širjenju naše razgledanosti.
Z raziskovalno nalogo sem želela vzpodbuditi družbo, da nekaj storimo zdaj, v tem trenutku, da bomo po pameti uporabljali raznovrstno IKT in s tem preprečili oz. omilili njene negativne vplive, da bi si pozneje ne očitali, zakaj pravočasno nismo storili ničesar.

Neža Kržišnik