Iz zakladnice rodnega Malna - 2. del

4.6.2019

Naš odnos do kulturne dediščine in krajine na Poljanskem v splošnem

V tej številki nadaljujem razmišljanje Poljanca, navezanega na domačo zemljo, o kulturni dediščini in krajini v splošnem. V prejšnji številki sem pisal o poseljevanju in načinih gradnje nekoč; danes bo v ospredju gradnja v sodobnem, individualno usmerjenem času, oprli pa se bomo tudi na strokovna, objektivna (večtisočletna) merila o ‘lepem’ v arhitekturi.

Danes nimamo več časa in volje za skupno odločanje na vasi. Skoraj vsaka družina je zmožna preživeti sama in brez pomoči sosedov, gradimo večje stavbe in tudi več kot v preteklosti. Individualizem nas sili, da zgradimo večjo hišo z bolj razmetanimi okni in predvsem bolj kričečo barvo fasade, ko je pri sosedih, vsak gospodar in gospodinja si želi, da bi nam 'cokel' krasil kamen porfido, v preteklosti neznačilen za naše kraje.
Vsak bralec, vključno z menoj, pa pri sebi gotovo ve, kaj je eden izmed glavnih težav za takšno netrajnostno razmišljanje pri umeščanju gradnje v naravno okolje: ego. Arhitekti, ki se s to problematiko ukvarjajo na dnevni bazi, temu rečejo »kolektivno pomanjkanje čuta za estetiko v naših krajih«.

Kakšna merila upoštevati pri gradnji?
Krivda pa ni vsa pri investitorjih, saj stvari tudi sistemsko (še) niso urejene. V poplavi nasprotujočih si mnenj je težko ohraniti preglednost nad celoto. Naj za primer sistemske neurejenosti podam sprehod čez pokrito brv v Gorenji vasi. Brv je v okolico postavljena skladno in s kritino 'špičak' ter lepim sosledjem ostrešij z objekti v ozadju, gledano z levega bregu Poljanske Sore, učinkuje celovito. Medtem ko je na brvi lesena ograja, imamo na zelo majhnem območju ob cesti nekaj različnih vzorcev 'rostfrei' ograje. Konservatorji na Zavodu za varstvo kulturne dediščine se strinjajo, da je neznačilna na mostovih za naše kraje tudi štirikapna streha. Na kratki vožnji od Žabje vasi do Trebije lahko na brveh opazujemo samo dvokapne strehe. Pogled z brvi proti cerkvi nam krasita cerkev in Posavčeva domačija, obe skladno obnavljani in vzdrževani. Tudi Kalarjeva domačija se naslanja na obstoječo skladnost. Če pa se ozremo naokoli, zlasti čez nasprotni breg Poljanske Sore, opazimo nepregledno množico različnih stilov. Vmes se najdejo hiše, ki so same zase 'lepe', a ne pašejo v lokalno okolje. Podobno velja za marsikatero slovensko vas. Koliko nas je že kdaj pomislilo, da bi se pri oblikovanju zunanjosti svoje hiše naslonili na skladen objekt v sosedstvu, mogoče celo na objekt kulturne dediščine, smo se pri izgledu fasade posvetovali s kakšnim (pravim) strokovnjakom ali vse že sami vemo?

Članek iz prejšnje številke je dosegel želeni odziv in s skupnimi močmi bralcev smo ugotovili točnejše lokacije kozolcev. Enojni stegnjeni kozolec z zidanimi stebri je stal pr' Grosl v vasi Rovte v Selški dolini blizu smučišča Stari vrh. Dvojni vezani kozolec z lesenimi stebri pa še zdaj stoji pr' Šaruc v Hotovlji. Za pojasnila se zahvaljujem družini pr' Žirovc na Hotavljah.

Lepotni dodatki nekdaj vsak s svojim namenom
Merila za objektivno ocenjevanje lepega v arhitekturi so razvili že grški filozofi v antiki. Po njihovem mnenju je bila lepa tista hiša, ki je imela posamezne stavbne člene sestavljene v harmonično celoto z upoštevanjem sorazmerij in proporcij, ki so jih prepoznali v naravi. Dr. Živa Deu je v svoji knjigi Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju (2004) zapisala, da lepota hiše temelji na kompoziciji, ki posamezne stavbne dele in skozi čas spreminjajoče likovne dodatke sestavlja v harmonično celoto z upoštevanjem simetrije, ritma in drugih skladnih proporcij, ki izhajajo iz narave, človeka ter človeku prilagojenih mer in razmerij.
Človeško oko skoraj nezavedno prepozna lepoto, ko jo vidi. Na hišah nas pritegnejo urejenost stavbnih členov, skladna razmerja, simetrija, ritem, fasadne barve in tudi poudarjeni detajli. Okenska odprtina pride veliko bolj do izraza v primeru obrobljenja s 'simsi' ali pa polkni. Šivani robovi vogalov hiš niso samo lepi, ampak tudi dajejo vtis varne, dobro grajene hiše, line v zatrepu nas spomnijo na polpretekli čas, ko so bila ostrešja hiš še prezračevana. Vhodni portal, za družino v preteklosti najbolj pomenljiv stavbni člen, je s svojo mogočnostjo in svetostjo že povedal velik del zgodbe prebivalcev v hiši in mimoidočim sporočal, da skrben gospodar daje veliko tudi na lepoto hiše. Lepotni dodatki niso bili lepi sami po sebi, ampak so večinoma imeli svoj namen in zgodbo. V sedanjem okolju je h kriteriju lepega potrebno dodati še medsebojno arhitekturno usklajenost znotraj kulturne krajine. Vsakomur je jasno, da živo rumena fasada ne sodi v krajino s pretežno nežnimi zemeljskimi toni fasad. Razumljivo je tudi, da bi hiša z vidno moderno betonsko konstrukcijo rušila tihožitje sredi skupine zidanih in lesenih hiš. Težje pa razumemo, da je videz objektov povezan z narodno identiteto.

Ohranimo kulturno dediščino – gradnik slovenske identitete
Dr. Živa Deu (2004) je glede novih idej, povezanih s tehničnim in likovnim razvojem, naštela štiri možnosti: zavržemo nove zamisli, sprejmemo nove zamisli in zavržemo stare, stare in nove zamisli združimo v nepovezan skupek ali pa poskušamo poiskati skladno celoto novih in starih zamisli pri gradnji. Katera izmed štirih naštetih možnosti je okoljsko najmanj ustrezna, ni potrebno posebej poudarjati. Sam sem mnenja, da je dolgoročno treba najbolj reprezentativne predstavnike kulturne dediščine na vsak način ohranjati; gre namreč za izredne gradnike slovenske identitete, večina ljudstva pa bi se morala truditi staro in novo skladno povezati v celoto. V sedanjem času so namreč zahteve po uporabnosti objektov drugačne kot v preteklosti. Zaradi drugačnih, bolj modernih metod sušenja v kmetijstvu tudi (obloženi) kozolci žal verjetno ne bodo več v tolikšni meri krasili krajine. Dodal bi še razmišljanje dr. Andreja Pogačnika iz leta 1999: »Skladnost objektov, geografskega okolja in narave je vrednota, ki povezuje dediščino preteklosti in modrost sedanjosti«. V naslednji številki se bomo od teorije usmerili še k motivaciji za načrtovanje boljše sedanjosti in prihodnosti življenja na Poljanskem.

Uroš Gantar (telefon: 040 304 257)

Fotogalerija