Izvajanje šolskih prevozov v občini

Ugotavljajo, da je glede na število relacij in otrok vsem, včasih tudi nerealnim in mnogokrat neutemeljenim željam staršev preprosto nemogoče ugoditi. Občina Gorenja vas - Poljane predstavlja hribovito območje z razpršenimi naselji. Vasi, manjše zaselke in odmaknjene kmetije povezuje kar 380 kilometrov cest. Občina za izvajanje prevozov šolarjev letno nameni okrog 450 tisoč evrov, vrednost pa se glede na rast inflacije še povečuje.

Pri organizaciji upoštevajo predvsem princip racionalnosti, šolske prevoze pa zagotavljamo skladno z zakonom o osnovni šoli. Glede na 56. člen tega zakona ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole. To velja v primeru, ko učenec obiskuje osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem prebiva. Organizirani šolski prevozi morajo pokriti navedeno razdaljo od šole do linijskega postajališča izvajalcev šolskih prevozov, ki je najbližje učenčevemu domu. Tisti del poti, ki se nanaša na razdaljo od učenčevega doma do postajališča, je glede na četrti odstavek 56. člena zakona po pojasnilih pristojnega ministrstva odvisen od dogovora med starši, šolo in lokalno skupnostjo, kar pomeni, da se v tem okviru lahko oblikujejo različne možne rešitve, na primer da učenci do postajališča pridejo peš, da jih do tja pripeljejo starši ali da je prevoz do tja organiziran na drug način. Navedeni zakon določa, da so do prevoza na razdalji, ki je krajša od štirih kilometrov, učenci upravičeni le takrat, ko gre za nevaren odsek. Zato tovrstne vloge obravnava Svet za preventivo v cestnem prometu, kjer področni strokovnjaki za vsako vlogo posebej presojajo, ali se morebiti nanaša na nevarne cestne odseke.

V osnovnih šolah se različnim prihodom učencev v šolo in odhodom iz nje trudijo in prilagajajo z zagotavljanjem jutranjega varstva in varstva vozačev po pouku, ki čakajo na prevoz iz šole. Prav tako se obe šoli optimalni izvedbi prilagajata s sestavo urnikov na način, da bi čim manj mlajših učencev na urnikih imelo predure, s čimer se učenci lažje enakomerno razporedijo med jutranje vožnje. Kljub vloženemu trudu tolikšnega števila učencev ni mogoče dosledno pripeljati v šolo točno pred začetkom pouka ali takoj po pouku zagotoviti prevoza domov, čeprav se je število voženj v zadnjih letih povečalo. Zaradi zahtev staršev se je povečalo tudi število postajališč, kar pa posledično podaljšuje čas vožnje in pomeni, da bodo prvi odhodi kombijev še bolj zgodaj, otroci na začetku prvih linij pa morajo vsako jutro še bolj zgodaj na kombi.

Pogosti so primeri, ko starši vozijo mlajše otroke v vrtec, vendar ne tudi starejših sorojencev v šolo, četudi bi bila ura odhoda za šolarja primerna. Če imajo starši možnost prevoza sami ali vozijo mlajšega otroka v vrtec, je zaželeno, da hkrati peljejo v šolo še bratca oz. sestrico, sploh v prvi triadi, ko je spremstvo in varstvo otrok še toliko pomembnejše. Na šolah opažajo, da ko je treba popoldne peljati otroke v različne kraje in občine na sto in eno dejavnost, starši zmorejo vse. Opažajo tudi precej egoizma – vsak vidi samo sebe, svoje otroke. »Kje je fleksibilnost, zdrava kmečka pamet, pripravljenost pomagati celotnemu sistemu tudi tako, da pripelješ šolarja spotoma?« Navajajo primere, ko je razdalja od glavne ceste do hiše majhna (npr. 500 metrov), pa starši želijo, da otroka kombi pobere pred hišo, ker je to zelo kratko podaljšanje; ko pa na šoli ugotovijo, da je to razdalja, ki bi jo otrok zmogel sam in peš, pa se staršem to kar naenkrat zdi zelo daleč.

Lokalna skupnost se (v dogovoru s šolo in starši) sama odloči, kako bo organizirala šolske prevoze. Občina pri dogovarjanju s šolo in starši v največji možni meri zasleduje princip racionalnosti pri organizaciji šolskih prevozov ob upoštevanju pravice do brezplačnega prevoza, kar pomeni, da se pri izvajanju v te prevoze zajamejo vsi možni prevozi v skladu z Zakonom o osnovni šoli. Postopek odločanja o pravici do prevoza je v zakonu predpisan. Vsa s tem povezana vprašanja starši rešujejo na šoli oziroma se obrnejo na občino, ki organizira in financira šolske prevoze.

Ugotavljajo še, da velika večina staršev zelo dobro razume realne možnosti zagotavljanja šolskih prevozov in pri prevozih svojih otrok tudi po svojih močeh sodeluje. Kot se pogosto zgodi, pa se tudi pri tej problematiki pojavi manjše število glasnih družin, ki pričakujejo vse mogoče ugodnosti. Zato si vsi udeleženci pri organizaciji in financiranju prevozov želijo, da bi v čim večji meri lahko dogovorno sprejeli rešitve, ki bi vključevale zadovoljstvo in razumevanje vseh, če ne vsaj večine strani, ter še da bi sklicevanje na pravice in egoizem ne bila vodilo redkim posameznikom. Šolske prevoze, odločanje o relacijah in prevoze namreč v veliki meri krojijo ne le zakon, temveč tudi finance, dogovore pa sklepamo ljudje.

Pri tem pa je ključno dejstvo, da otroci zmorejo marsikaj in da to radi tudi dokažejo, če jim odrasli le dovolijo.