Ob dnevu Zemlje: Kam so šli cvetoči travniki?

Izumrtje grozi kar 40 % vrst, število žuželk pa se vsako leto zmanjša za 2,5 %. Najbolj ogroženi so metulji, divje čebele, hrošči in vodne žuželke, npr. kačji pastirji. Žuželke izumirajo osemkrat hitreje kot sesalci.

Da žuželke res izginjajo, je lahko opazil že vsak malo starejši voznik avtomobila. Vetrobranska stekla so namreč danes veliko čistejša, kot so bila pred desetletji. To pa je tudi edina korist izginjanja žuželk. So namreč ključne za delovanje ekosistemov. Verjetno je najbolj poznana njihova vloga opraševalcev, nič manj pomembne pa niso pri razgradnji biomase in s tem kroženju snovi v naravi. So tudi plenilci škodljivcev in del prehranskih verig. Čeprav so majhne, je njihova skupna masa 17-krat večja od mase ljudi.Že če se omejimo samo na opraševalce, najbrž ni težko razumeti, da izginjanje žuželk ni nedolžna reč. Brez opraševalcev ni prehranske varnosti. Hrane že danes primanjkuje, zaradi naraščanja števila ljudi pa je bomo v prihodnosti potrebovali še več. Hrana bo zato vedno bolj strateška dobrina, kmetijstvo in samooskrba pa vse pomembnejša. Kmetijstva ni brez rodovitne zemlje, te pa ne brez kroženja snovi, kjer spet pomembno vlogo igrajo žuželke. Brez njih torej ne gre.

Žal je ravno intenzivno kmetijstvo eden glavnih razlogov za izginjanje žuželk. Najbolj tam, kjer so travnike zamenjale nepregledne njive monokultur. Slovenija je sicer preveč hribovita, da bi postala ena sama velika njiva, kot se je npr. zgodilo Nizozemski, pa vendar je tudi pri nas žuželkam vse težje. Tudi v naši občini so mnogi travniki vedno bolj gnojeni, zgodaj in pogosto košeni. Na njih zacveti samo regrat, potem pa se spremenijo v zelene puščave, na katerih opraševalci ne najdejo več hrane. Kratko obdobje obilja hrane ob cvetenju regrata je premalo, da bi čmrlji uspešno zaključili svoj življenjski krog. Hrano potrebujejo od pomladi do jeseni.

Seveda ne gre kar tako s prstom kazati na kmete, kako uničujejo travnike. V prvi vrsti za nas pridelujejo hrano, kar je vse prej kot lahko. Zaradi cenene uvožene hrane pa kmet za svoj trud dobi premalo, zato se zdi logičen odgovor vedno bolj intenzivna pridelava. Kljub temu gotovo obstaja rezerva, in sicer v znanju in razvoju naravi prijaznejšega kmetijstva. Pomagala bi tudi večja lojalnost potrošnikov lokalno pridelani hrani. Prihodnost je v družbah, ki bodo znale pridelati hrano na trajnostni način.

Če je izginjanje cvetočih travnikov zaradi kmetijstva še mogoče razumeti, pa ni nobene potrebe, da bi na vrtovih vzdrževali angleško trato. S cvetočo trato črnoglavk, plazeče detelje in drugih nizkih rastlin, ki dobro prenašajo večkratno košnjo, ni le precej manj dela, ampak je zaradi opraševalcev tudi polna življenja. Razveseljivo je, da je vedno pogosteje na vrtovih opaziti zaplate ivanjščic, ki niso bile pokošene. Tudi druge divje rože so lahko lep okras. Vsak cvet šteje.

K sreči lahko nekaj pisanih, pozno košenih travnikov še najdemo, njihovi lastniki pa se največkrat niti ne zavedajo, kako dragoceni so z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti. Tvorijo omrežje zavetišč za opraševalce in druge žuželke, ki veliko koristnega dela opravijo tudi na sosednjih bolj intenzivno obdelanih površinah.

Morda se sliši nenavadno, vendar so cvetoči travniki tudi priložnost za turizem. V Slovenijo že prihajajo tuji, predvsem angleški turisti zgolj zato, da si ogledujejo cvetoče travnike, ki so jih sami že uničili. Ja, največkrat se vrednosti nečesa zavemo šele potem, ko to izgubimo. Razlog več, da cvetoče travnike ohranimo.

Dr. Danilo Bevk

Uvodnik posvečam svoji učiteljici biologije Manici Krek (1952–2019).