»Vejnki« za krmljenje živine

Ob današnji obilici vsega se morda premalokrat vprašamo, kako so živeli naši predniki in na kakšne načine so si pomagali, da so prebrodili največjo revščino. Ljudje so se preživljali s tem, kar so pridelali sami. Revščina, ki je pred prvo svetovno vojno, med vojnama in še tudi po drugi svetovni vojni pestila deželo, je ljudi prisilila, da so si pomagali, kakor so si pač znali. Ljudje so pogosto imeli hrano le »za sproti«. Hrane je primanjkovalo, pridelek je bil slab. Del tega, kar so pridelali, so morali dajati v zadruge. Kupiti ni bilo moč ničesar. Niti niso imeli s čim. Na karte ali na pike so dobili le najnujnejše dobrine: sladkor, sol, vžigalice. Obleke ni bilo ...

Poglavitna za preživetje družine je bila domača živina. V revnejših bajtarskih družinah, tudi po manjših kmetijah, kjer je bilo skoraj vedno tudi večje število otrok, je bila to le ena kravica ali koza. Prepuščeni so bili na milost in nemilost premožnejšim kmetom, pri katerih so delali za hrano. Pripraviti dovolj hrane za številčne družine je bila velika težava. Skrbeti je bilo treba, da je imela družina in seveda tudi živina hrano tudi v zimskih mesecih. Čez leto se je večina domačih živali pasla. Travnikov je bilo zelo malo, saj so bile povsod, kjer se je le dalo, njive in zato je bilo težko pripraviti dovolj krme za zimo. Ena od zanimivejših rešitev za krmljenje živine čez zimo so bili t. i. vejnki. To so bile veje, ki so jih obsekali največkrat na jesenu, včasih tudi hrastu ali leski. To so pripravljali po otavni košnji – zadnji košnji – od sredine septembra pa vse do zime, dokler je bilo listje na vejah. Ko je mladi jesen zrasel od štiri do pet metrov visoko, so obsekali veje in jih zvezali s srobotom v butare. Te butare so shranili v kozolce. Postavili so jih na tla pokonci ali pa naložili na kozolec, da se je listje na vejah sušilo. Ko je prišla zima in je začelo primanjkovati sena v hlevu, so vejnke zvlekli, ponekod na pode (hleve), če je bilo preveč mrzlo, pa kar v hiše – to je dnevni prostor v hiši, kjer je krušna peč. Tam so vejnike osmukali in s tem listjem krmili predvsem krave. Ovce ali koze so same osmukale vejnke v hlevu. Gole veje, ki so ostale, so porabili za kurjavo. Sama hranilna vrednost tega listja ni bila velika, za prvo silo pa je bilo. Večji kmetje vejnkov niso delali, saj so imeli običajno dovolj krme. Če so jih pa že delali, pa bolj zato, da so hlapci in dekle imeli tako jeseni kot tudi pozimi delo in da so imeli kurjavo. Manjši kmetje in predvsem bajtarji, ki niso imeli ali pa so imeli le malo svoje zemlje, da bi nasušili seno za zimo, pa so vejnkov naredili veliko. Obenem pa so tako pripravili tudi kurjavo. Seveda niso imeli svojih dreves in so tudi za te veje, ki so jim jih kmetje odstopili, morali odslužiti med letom z delom.

Oče se še spominja, kako so tudi pri Darmut v Javorjah v hiši smukali vejnke. Listje so nato zbrali in ga nesli živini, veje pa so porabili za kurjavo. Listje, ki se je sušilo na veji, je iz lesa potegnilo ves sok in zato so bile veje popolnoma suhe in so zelo rade gorele. Veje za vejnke so obsekovali na staro luno, nikakor ne na mlaj ali nekaj dni po mlaju, saj je mlaja preveč vode v drevju. Od pet do šest dni po mlaju še vedno velja, da se les ne seka, ker je poln vode. Drevesom, na katerih so sekali veje, so rekli obsekanci. Veje so na drevesu sekali od vsakih pet do osem let. Toliko, da so veje spet zrasle. Nekdaj je bilo teh obsekancev okoli vasi veliko. Mirko Štibelj, ki je gospodar na Darmutovi domačiji v Javorjah, je takšne obsekance v svojem gozdu še nedavno podiral. Ta drevesa so do višine sedmih, osmih metrov imela le grčo pri grči. Lubje se je lepo zaraslo in prekrilo grče, sam les je bil pa popolnoma slab in pogosto strohnel.

Delo in preživetje revnejših družin je bilo nekdaj res nepojmljivo za današnji čas in prav je, da se spomnimo na pozabljena opravila naših babic in dedkov.

Hermina Jelovčan