Afriška izkušnja ju je zaznamovala

Zakaj sta se odločila za udeležbo na humanitarni medicinski odpravi?
Za udeležbo na odpravi sva se navdušila že v zadnjih letnikih študija, ko sva obiskovala izbirni predmet tropska medicina, ki je tudi pogoj za udeležbo na odpravi. Predavanja na izbirnem predmetu organizira sekcija za tropsko in potovalno medicino. Tam sva izvedela, kako potekajo odprave v trope ter kakšen je njihov namen. Zdravniki, ki so predavali, so bili tudi sami člani odprav, mnogi med njimi večkrat, in hitro si lahko začutil njihovo navdušenje in posebno spoštljiv odnos do dela in življenja v Afriki. Delovali so sproščeni, preprosti, dostopni in zdelo se nama je, da ti najbrž tak odnos do življenja in dela »podari« Afrika, zato sva jo želela doživeti tudi midva. Poleg tega so bili motivi, ki so naju vodili k odpravi, tudi nove izkušnje v nekoliko drugačnem delovnem okolju, želja po pomoči ter spoznavanje nove kulture in načina življenja v Keniji.

Odločitev verjetno zahteva kar nekaj poguma in priprav, kako sta se s tem soočila vidva?
Seveda, odločitev za odpravo je za sabo potegnila tudi kar nekaj skrbi in stresa. Najprej je bilo namreč treba sestaviti ekipo. Nama so se v ekipi pridružili še zdravnik Žan Černe, zobozdravnik Filip Dolšak in medicinska sestra Eva Ojsteršek. Na srečo smo se z ekipo dobro ujeli, zato so priprave hitro stekle. Zbrati smo morali kar nekaj sanitetnega materiala ter okoli 20 tisoč evrov finančnih sredstev, s katerimi smo nato pokrili stroške prevoza, zdravil, materiala ter bivanja na odpravi. Finančna sredstva smo zbirali na raznih stojnicah, pomagale so nam številne župnije – tudi v Poljanski dolini, na pomoč so nam z donacijami priskočila nekatera podjetja. Pri zbiranju starih očal in zdravil so nam pomagali domovi starejših občanov ter optike. Po približno devetih mesecih intenzivnih priprav smo zbrali dovolj sredstev in materiala, da smo celotno odpravo izpeljali, kot je bilo zadano. Tik pred odhodom je bilo prisotne tudi nekaj treme, povezane s samim potovanjem tako daleč od doma in za toliko časa. Vedela sva namreč, da bomo tam živeli v drugačnih razmerah, kjer ne bo na voljo vsega »razkošja«, ki smo ga vajeni v Sloveniji, ter da tudi zdravstvena oskrba (razen naša lastna), v primeru, da pride do kakšnega neželenega dogodka/bolezni, ne bo samoumevna.

V kateri predel Kenije sta šla in kakšne so zdravstvene razmere tam?
Naša odprava je delovala v majhni vasici Majiwa, ki je locirana na jugozahodu Kenije, blizu meje z Ugando. Predel, kjer smo delovali, se nahaja v regiji Nyanza. V tem delu živi etnična skupina Luo. Gre za slabo razvit predel Kenije, kjer se prebivalci večinoma preživljajo s samooskrbnim kmetijstvom in ribištvom. Predel je endemičen za malarijo, značilna pa je tudi visoka prevalenca HIV-a. Zdravstvene razmere tam so slabe. V manjšem mestu Bondo, ki je od naše klinike oddaljen dobrih 10 kilometrov, sicer deluje bolnišnica, vendar je v Keniji velika večina zdravstvenih storitev samoplačniških, večina tamkajšnjega prebivalstva pa si jih zelo težko privošči. Zato so toliko bolj hvaležni za kliniko v Majiwi, ki pa deluje probono. Glas o naši kliniki je segel zelo daleč, obiskovali so nas tudi pacienti iz krajev, oddaljenih več kot 50 kilometrov.

Kakšni so bili prvi vtisi in organizacija dela ter vajin vsakdan (hrana, stanovanje ...)?
Čeprav smo od prejšnjih odprav dobili številne informacije o tem, v kakšne razmere se odpravljamo, pa smo bili ob prihodu v Majiwo vseeno malo presenečeni. Deloma v pozitivnem smislu, nad čudovito naravo, cvetočimi drevesi, mirom in glasnim petjem ptic ob jutrih, deloma pa tudi v negativnem smislu, nad stanjem klinike, bivalnimi prostori, zažiganjem odpadkov itd. Ampak smo se vsega kaj hitro navadili – no, razen smradu ob sežiganju odpadkov. Že naslednji dan po prihodu smo začeli delo na kliniki. Prvi dan smo delali skupaj s predhodno odpravo, da so nas malo »uvedli« in razložili, kako delo poteka. Sprva je bilo težko, saj samostojnega kliničnega dela kot diplomanti medicine še nismo bili kaj dosti vajeni, pa tudi nekatere bolezni so tam drugačne, kot jih srečujemo v Sloveniji. Poseben izziv je predstavljala tudi vrzel med močno različnima kulturama in razumevanjem zdravja ter skrbi za zdravje. Pri kulturni razliki nam je bil v veliko pomoč Marvin, ki je tamkajšnji domačin, zdravnik in vodja klinike. Glede zdravstvenih stanj pa smo vedno imeli tudi možnost konzultacije s specialisti doma v Sloveniji. Na kliniki smo delali od ponedeljka do petka od 8. ure dalje. Zaključili pa smo, ko smo pregledali vse paciente tistega dne, običajno okoli 15. ure. Stanovali smo v neposredni bližini klinike na posestvu gospoda Gaye, ki že od samega začetka slovenskih odprav v Majiwi gosti ekipe. Hrana pa nas je prav tako pozitivno presenetila. Večinoma jedo hrano rastlinskega izvora, z malo sestavinami, ki jih imajo na voljo, pa znajo pripraviti zelo okusne jedi.

Kako so člane odprave sprejemali tamkajšnji prebivalci?
Tako naši pacienti kot tudi drugi prebivalci Majiwe so nas zelo lepo sprejeli. Pacienti, ki so prihajali na našo kliniko, so nam na različne načine izkazovali hvaležnost za naše delo, vse od lepih besed pa do raznih daril, kot je sveže sadje in druge domače dobrote. Prebivalci so nas vabili k njihovim nedeljskim bogoslužjem, kjer nas je ob prihodu vselej po mikrofonu prijazno nagovoril tudi njihov pridigar in se nam zahvalil za prihod. Večkrat so nas povabili tudi na njihove domove in nas tam pogostili.

So razlike med našim in kenijskim zdravstvom velike?
Vsekakor, razlike so ogromne. V Keniji v času našega delovanja namreč niso imeli sistema zdravstvenega zavarovanja, zato so tam skoraj vse zdravstvene storitve plačljive. Kot sva že omenila, pa si večina prebivalstva te zelo težko privošči. Mnogi so namreč brez dohodkov oziroma so njihovi dohodki minimalni in jih namenijo za nakup hrane in drugih osnovnih dobrin. Za zdravstvo denar po navadi ne ostane. Zato veliko ljudi dolgo odlaša, preden obišče zdravnika, dostikrat ga obiščejo tudi prepozno. Žal tudi kakovost zdravstvene oskrbe v tamkajšnjih zdravstvenih ustanovah ni najboljša. Tudi tam se namreč spoprijemajo z velikim pomanjkanjem zdravstvenega kadra. Po podatkih World bank open data iz leta 2022 naj bi bilo v Keniji le 0,1 zdravnika na tisoč prebivalcev. Zaradi navedenih razlogov je zdravstveno varstvo prebivalstva zelo slabo. Številne bolezni, ki so pri nas dobro ozdravljive, so tam smrtne, žal tudi pri otrocih.

Kakšni so bili delovni izzivi in katere izkušnje sta pridobila pri tem?
Med delom smo se spoprijemali s številnimi izzivi. Precej omejeni smo bili z diagnostičnimi metodami, na voljo smo namreč imeli samo urinske lističe, hitre teste za malarijo in HIV ter hemoglobinometer, zato smo se morali precej zanašati na klinični pregled in anamnezo, ki pa je zaradi jezikovne bariere prav tako bila svojevrsten izziv. Večina pacientov namreč ni znala angleško, zato so nam pri delu pomagali prevajalci. Pri takem, posrednem načinu komunikacije pa se marsikatera informacija žal izgubi. Spoprijemali smo se tudi z omejenim naborom sanitetnega materiala in zdravil, s katerimi smo lahko razpolagali. Prav tako niso bile ravno sijajne higienske razmere, na kliniki namreč ni na voljo tekoča voda, zato smo uporabljali vodo iz rezervoarja za kliniko. Delo v takih razmerah pa nam je pustilo dragocene izkušnje! Naučili smo se znajti in z malo viri narediti veliko.

Kako po vrnitvi gledata na razmere v Sloveniji, tudi zdravstvene?
Predvsem s hvaležnostjo za vse, kar imamo. Ko doživiš Afriko, res vidiš, v kakšnem razkošju živimo. Ceniti začneš male stvari, kot so topel tuš, sanitarije, poln hladilnik, elektrika brez izpadov … Tudi z vidika zdravstva imamo v Sloveniji razkošje, ki bi ga morali bolj ceniti. Vsekakor je v našem zdravstvenem sistemu veliko prostora za izboljšave, pa vendar je dostopnost do zdravnika pri nas mnogo boljša kot marsikje po svetu. Tudi kakovost zdravstvene obravnave je v Sloveniji odlična. Bolnik, ki pri nas res potrebuje zdravstveno obravnavo, jo v večini primerov dobi, največkrat tudi v primernem času, kar pa za Kenijo in tudi druge države v razvoju žal nikakor ne drži.

Jure Ferlan