Ali zunanje oglaševanje uhaja izpod nadzora

Zunanje oglaševanje, ki je eden največjih prispevkov k t. i. vizualnemu hrupu, v Sloveniji predstavlja resen prostorski problem. Problematični niso samo skrajni primeri, kot so npr. veliki panoji oz. jumbo plakati na kozolcih s polomljenimi latami, ampak je problem že samo nasičevanje prostora z oglaševalskimi objekti in predstavljenimi informacijami. Kljub poskusom reševanja te problematike je država tovrstno vedno bolj onesnažena, stanje na tem področju pa je eden najočitnejših kazalnikov nizke prostorske kulture in nezmožnosti naše družbe za celovito obvladovanje prostora. S tem povezani poslovni in ostali interesi so zelo močni. Svoje interese ima tudi politika, npr. z oglaševanjem pred volitvami. Zanimiv je primer Ljubljane, kjer je ponudnik oglaševanja (v tujem lastništvu) v zameno za financiranje sistema za izposojo koles, Bicikelj, pridobil pravico do oglaševalskih površin.

Promocijski interes je razumljiv, toda … 
V osnovi se v ozadju skrivajo legitimni interesi po promociji izdelkov, dogodkov, storitev, organizacij, idej … ter izpostavitvi lokacij podjetij, ustanov, objektov ... Toda ali si res želimo prostora, ki je poleg vsega ostalega zasičen še z oglaševanjem? In ali se zavedamo, kje končamo, ko enkrat to dopustimo? Mogoče lično izdelan obcestni znak uspešnega lokalnega podjetja na travniku dva kilometra pred njim celo predstavlja popestritev prostora, toda kaj če ga bo postavil vsak? Kaj pa promocijski pano na še bolj izpostavljeni lokaciji na drugi strani ceste, ki oblikovalsko ni ravno posrečen in je še dodatno problematičen, ker je ponoči osvetljen?
Ali je res primerno z velikim panojem pet kilometrov pred njo oglaševati gostilno in ali tak pano res mora in sme stati ob sami gostilni? Koliko oglaševanja izdelkov in storitev z velikimi panoji, po možnosti sredi travnikov ob cestah, si lahko privoščimo v zeleni Poljanski dolini? Ali dopustiti organizatorjem domačih prireditev, da nanje opozorijo z reklamnimi panoji, in koliko časa ti smejo biti postavljeni? Kaj pa če gre za prireditve v sosednjih občinah, ki jih poleti vedno pogosteje oglašujejo pri nas? Kako veliki smejo biti znaki podjetij in ali je primerno, da so ponoči osvetljeni?

Omejitve v naši občini
Urejanje prostora je v veliki meri tudi v pristojnosti občin, zato je na posameznih območjih stanje boljše. Ne nazadnje je vsaj zaenkrat tako tudi v naši občini, kjer odlok o občinskem prostorskem načrtu kakršnokoli zunanje vizualno oglaševanje prepoveduje. Več kot očitno pa je, da je odlok vedno širše kršen, pristojne službe pa ne skrbijo za njegovo dosledno izvajanje. Ne nazadnje s postavitvijo površine za oglaševanje na koncu Gorenje vasi in s čezcestnimi panoji nasproti Visokega svoj odlok občina krši tudi sama. Precej očitno je tudi, da je obstoječi tekst v odloku nezadosten in neživljenjski, saj obstajajo različni objekti vizualnega oglaševanja, ki jih ni mogoče obravnavati na enak način, pa tudi sicer problematike ni mogoče zajeti z enim samim stavkom.

Si lahko privoščimo življenjske izjeme?
Po mojem mnenju zunanje vizualno oglaševanje na območju občine mora ostati prepovedano, omejitve pa je treba dosledno uveljaviti. Ni realno, da so prepovedani tudi znaki podjetij, vendar je treba jasno omejiti dovoljene lokacije, velikost in način izvedbe. Še posebej glede na to, da gre za podeželje, bi bilo verjetno tudi za takšne znake treba dosledno prepovedati osvetljevanje. Čeprav je kakršnakoli izjema tvegana, bi si verjetno kot življenjsko izjemo lahko privoščili časovno omejeno oglaševanje prireditev na območju lastne krajevne skupnosti, ki na nek način tudi vizualno popestri dogajanje v kraju. Nekam v območje dopustnih izjem verjetno sodi tudi časovno omejeno predvolilno oglaševanje. Od tu naprej pa izjem ne bi smeli več dopuščati, niti kadar je poslanstvo oglaševalca zaradi družbenega prispevka domnevno »nad zakonom«.

Aleš Šubic