Bogastvo, ki se mu ne smemo odpovedati

»V dobrih tridesetih letih naše samostojne države se ob pravilni knjižni slovenščini vse bolj uveljavljajo tudi narečja. Zame so narečja pravo bogastvo – pa ne samo naša, slovenska, tudi na splošno v svetu je to nekaj, kar je treba obdržati, saj je to naša zgodovina, tradicija, « poudarja Milan Čadež, ki pravi, da mu je bila ljubezen do domačega narečja praktično položena že v zibko, saj sta ga oče in mama vedno spodbujala, naj govori v narečju. Zato mu je ostal zvest tudi ob nastopu funkcije župana, čeprav je bil sprva v dilemi, ali bi moral ob opravljanju javne funkcije govoriti v pravilni slovenščini. »A kot zaveden Poljanec sem se odločil, da bom, kadar je to le mogoče, govoril v poljanskem narečju. So pa seveda tudi priložnosti, ko je treba dati prednost pravilni pogovorni slovenščini.«

A še ne tako dolgo nazaj, v času, ko je sam obiskoval srednjo šolo, se spominja, je bil narečni jezik v širši družbi obravnavan kot zaostal, nazadnjaški, manjvreden in celo sramoten. V Kulturnem društvu dr. Ivana Tavčar Poljane, v katerem so v aprilu pripravili vrsto dogodkov na temo poljanskega narečja, pa ugotavljajo, da je danes drugače in je narečje v Poljanski dolini zelo prisotno. »Jezikoslovci živost narečja povezujejo s procesom regionalizacije, kar pomeni predvsem poudarjanje lokalnih posebnosti v odnosu do tistega, kar se doživlja kot centralno, predpisano in standardizirano. Drugi dejavnik s podobnim vplivom je vse večji individualizem posameznikov, ki na nek način hočejo izstopati iz glavnega toka, in je uporaba domačega narečja lahko eden izmed načinov za doseganje tega cilja.« Tudi Čadež narečje dojema kot neke vrste upor proti globalizaciji, ko bi moralo biti vse enako in kar najbolj preprosto. »Zato je treba vse, kar je lokalno, pristno, domače, tradicionalno obdržati in še plemeniti. Ne samo narečje, tudi naše navade, kulinariko … Seveda pa v sodobni preobleki, saj ne pričakujem, da bo vse tako, kot je bilo pred dvesto leti.« Veseli ga, ko mu obiskovalci od drugod pogosto rečejo, kako lepo in pojoče je poljansko narečje. »Marsikdo me zato še spodbuja, da govorim v domačem narečju, pa četudi jim je treba kakšno besedo potem razložiti. Pravijo, da nas je lepo poslušati, ko tako 'pojemo',« pojasni in doda, da je pri nagovarjanju širšega občinstva, recimo na radiu, vseeno malce bolj pozoren, da se izraža tako, da je razumljiv širokemu krogu poslušalcev. »Barva pogovora pa je še vedno v domačem narečju.« 

Čeprav se mu zdi pomembno govoriti v narečju, pa so priložnosti, ko tudi sam izbere slovenski knjižni jezik. »Recimo v vlogi matičarja, sploh ko poročam pare od drugod, ne iz naše doline. Če je par iz Poljanske doline, upravni del obreda prav tako izpeljem v pravilni pogovorni slovenščini, za zaključek pa ju nagovorim še v narečju.« Tudi kot poslanec v državnem zboru ni izbiral besed, ampak je ostal zvest poljanskemu narečju, je poudaril. »Hitro sem namreč opazil, da tudi poslanci iz drugih območij Slovenije govorijo v svojih narečjih, zato s tem nikoli nisem imel težav.« Poudaril je, da tudi mladim v svojem nagovoru ob zaključku osnovne šole vedno položi na dušo in srce, naj tudi ko odhajajo v druga okolja, ohranijo domače poljansko narečje. »Če kdo česa ne razume, pa imamo tudi slovar poljanskega narečja Dušana Škrlepa in je mogoče prevesti,« se posmeje.

Mateja Rant