Brda so mi podaljšala vitalnost in življenje

Sila bogato življenje ima, njegovi spomini bi nekoč zaslužili objavo v precej obširnejši obliki. Tokrat po dveh urah izjemno zanimivega klepeta v (nekdanji) hišici (žnidarjev) na Dolenjem Brdu pa je nastal spodnji zapis.

Rojen je bil na Otlici v številčni družini. Mama mu je umrla, ko še ni imel pet let. »Bolj ali manj sem bil prepuščen sam sebi,« se spominja. Največ sta bila skupaj z očetom. »Ko je odhajal na delo in če sem ostal sam doma, je rekel: 'Če boš kaj skuhal, pa še meni prinesi.' Včasih tudi ni bilo časa skuhat. Takrat sva vzela vsak svoj kos polente pa ječmenovo kavo in sva šla vsak po svoje – jaz v šolo, oče pa delat.« Ko se je eden od bratov poročil, je prišla svakinja in prevzela gospodinjstvo. »Bila je moja nadomestna mama, zelo sva se razumela. Od takrat se mi je življenje spremenilo – skrbel sem le za kozo Belko in za šolo, domačih opravil sem bil oproščen. To kuhanje mi je pa ostalo in še vedno rad kuham, kar vse po vrsti, rižote, mineštre, spečem hlebček, tudi potico. Žena in otroci pravijo, da je moja najboljša.«

Mladost in partizanstvo
Mladost je grobo prekinila druga svetovna vojna, vsi bratje (razen enega) so bili mobilizirani v italijansko vojsko. »Pognali so jih globoko v Italijo, celo v Afriko. Z enim bratom sva, mladoletna, ostala doma. Hodil sem v italijanske šole. Po propadu Italije leta 1943 so prišli Nemci, začele so se hude stvari. Kadar so bilke hajke, so požgali številne hiše. Sreča je bila, da je oče znal nemško, tako je rešil družino hudih stvari, pa čeprav so bili kasneje štirje moji bratje pri partizanih.« Spominja se: »Pozimi 1944/1945 je bila velika ofenziva, Nemci so hoteli uničiti 9. korpus. Zelo hudo je bilo, pregnali so nas od doma, okrog 70 družin je zapustilo naše vasi na Gori. Z očetom sva se nekaj časa potikala od kmeta do kmeta, sestra je šla na možev dom. Moj starejši brat je nato prišel potem pome in z njim sem šel v partizane. Na veliko noč, 1. aprila, zvečer smo krenili s Predmeje čez Trnovski gozd na Vojsko in tam padli v zasedo. Kamor sem se obrnil, je pokalo. Z bratom, ki je bil izkušen partizan, sva se razšla. S starejšim partizanom sva se prebila v Dolenjo Trebušo, od tam pa po nekaj dneh skoraj brez hrane na Šentviško goro, kjer sem spet srečal brata.«
Konec vojne je pričakal v Trstu, kjer ga je igralec Joco Turk Žnidaršič, s katerim sta se poznala iz partizanov, povabil k sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem. Dve leti je bil odrski delavec. »Prepotovali smo celo Primorsko in del Slovenije, ampak v Italiji je bilo uboštvo, v Trstu lakota. Veseli smo bili, če smo šli gostovat na podeželje, ker smo se takrat pošteno najedli. Ljudje so bili res navdušeni, da se je v njihovih krajih spet pojavila slovenska beseda.«

V policijske vode
Zaradi bolezni je moral Trst zapustiti, v začetku februarja 1947 je prišel za miličnika na Grahovo ob Bači. Od tam je odšel v Breginjski kot, potem v zapore v Begunje, od tam v Radovljico na postajo takratne milice, pa nazaj v Begunje v miličniško šolo, ki jo je končal junija 1949. »19 let starega mulca so me potem poslali za komandirja postaje milice na Ljubno ob Savinji.« Tam je v nesreči ob uničevanju vojnega razstreliva izgubil oko. Postal je 50-odstotni invalid, a je šel v podoficirsko šolo v Begunjah in ostal dve leti še kot vzgojitelj na šoli. »Potem sem šel za komandirja v Žiri. Tam sem bil od leta 1952, ostal sem 13 let, rodili sta se mi hčerki, Manica in Angelca. Iz Žirov sem šel v Škofjo Loko, potem sem pa leta 1965 v Ljubljani prevzel Sektor za zavarovanje oseb in objektov v Republiki Sloveniji. Odgovarjal sem za zavarovanje vseh pomembnejših objektov in oseb, ki so bile določene kot varovane osebe: takratni predsedniki republike, vlade in partije. To sem počel do konca leta 1977, ko sem šel v pokoj.«

Varoval je Tita
Spominja se, kako so tržiški lovci Titu priredili lov na kozoroga pri Bistrici pri Tržiču. Tega naj bi ustrelil zjutraj, pa kozoroga ni in ni bilo. »Okrog ene popoldan so tržiški lovci sporočili, da se je kozorog vrnil. Tita pri kosilu na Brdu niso hoteli motiti, pa je eden od gardistov preko zveze vprašal lovca v Tržiču, če bo kozorog po kosilu še vedno na istem mestu. (smeh) Lovec je odgovoril, da bo nesel zvezo kar kozorogu in naj se oficir garde zmeni kar z njim. No, maršal se je odločil, da zapusti kosilo in kozorog je tisti dan padel.« Leta 1977 je za svoje delo prejel osebno darilo maršala, zlato švicarsko uro, ki jo še vedno nosi.
Varoval je tudi (tedaj še) japonskega princa Akihita in princeso Mičiko, ko sta bila leta 1976 na obisku v Sloveniji. »Pred tem sem si na smučanju zlomil nogo. Ker nisem imel namestnika, sem princa spremljal kar z berglami. Po tem so rekli, da še noben tuji državnik ni bil tako varovan. V zahvalo za to mi je princ osebno izročil pisalo s posvetilom.«

V penzijo na Brda
Ko je šel (razmeroma mlad) v pokoj, je začel iskati primerno hišo v Poljanski dolini, ki mu je bila od nekdaj všeč. »Tako smo tu na Brdih našli napol podrto hišico, jo usposobili za bivanje in 40 let sva z ženo prebila tu. Le kakšen dan ali teden pozimi sva šla v stanovanje v Ljubljano. Moram reči, da sem si na Brdih podaljšal vitalnost, če ne življenje samo. Domačini so naju zelo lepo sprejeli. Ne morem jih prehvaliti. Z ženo sva tu preživela veliko lepih ur z družino, s prijatelji, sorodniki …«
Ko so mu prišli sosedje letos voščit, mu niso postavljali mlaja. »Prinesli so smrečičo, posajeno v lonec. So rekli, da bo ta čez deset let, ob stoletnici, mlaj.« (smeh)
Andrej še vedno redno spremlja aktualno politično-gospodarsko dogajanje v državi in po svetu. Biti dejaven državljan je zanj zelo pomembno. Večkrat kakšno svoje razmišljanje zapiše in pošlje v različne medije. »A veste, zakaj? Zato, ker se nekatere stvari, ki sem jih še sam doživel, in se jih spominjam, hvala bogu mi spomin še dobro služi, potvarjajo, na dan prihajajo pa polresnice ali laži. To se mi ne zdi prav. Zato menim, da vsak glas šteje.«

Recept za dolgoživost
»Najbrž so to geni,« pove v smehu. »Moja stara mama po očetu je bila stara 94 let, ko je umrla, tudi vsi strici po očetu. Moj najstarejši brat je imel 95 let. Drugi razlog je skromno in trdo življenje v otroški dobi, ampak ne v pomanjkanju. Zrasel sem od polente in kozjega mleka. Tretji pa je, da sem se veliko gibal. Ko sem bil v službi, nisem nikoli prišel domov tako pozno, da si ne bi vzel še 20 minut za 'trimčkanje'. Ko sem šel v pokoj, sem si pa našel delo.«
Prizna še, da nikoli ni bilo tako težke situacije (četudi mu je letos umrla hči Manica), da ne bi iz nje potegnil kaj dobrega. »Sem večni optimist. Če se le da, sem dobre volje.« To z največjim veseljem razdeli med tri vnuke in osem pravnukov. »Z ženo, drugič sem poročen, jih imava skupaj pa deset,« še doda.
Si želi še kaj, vprašam ob koncu? »Zdravje, kaj čem drugega, drugo vse imam.«

Damjana Peternelj