Čebelice so moje in moje bodo do smrti

Sama se čudi doživetim letom, saj ji življenje ni prizanašalo, ne z dogodki ne pri zdravju. Kot otrok je živela v mlinu z očetom čevljarjem, mamo mlinarico in štirimi sorojenci. Trije otroci so umrli mladi. Mlin in stanovanjski del sta bila v eni stavbi. Imeli so kuhinjo z zemljo na tleh, hišo z lesenim podom in eno sobo na podstrešju, kjer so spali. Ko ji je mama povedala, da bodo »kupili« še enega otroka, si je zelo želela sestrico. Teden dni ga ni šla pogledat, bila je užaljena, da mama ni izbrala punčke, če je otroka kupila. Pela si je neko pesem ter hodila gor in dol po stopnicah. Doma se v tistem času niso pogovarjali, od kod pride otrok in o ženskih zadevah. Teta, ki je živela v bližini in imela Cvetko zelo rada, ji je razložila, kar naj bi vedelo mlado dekle. Kot šestletno dekletce je varovala najmlajšega brata. Leto dni starega je vodila s seboj po vasi, tudi v bližjo reber, kjer je bilo polno borovnic. Posedla ga je in z drugimi otroki tekla na hrib. Prestrašena ga je kasneje našla na istem mestu, mirno sedeti med grmi borovnic, okrog ust in po obrazu modro-rdeče obarvanega od slastnih sadežev. V vasi se je družila z večino otrok. Glasni in razigrani, kot so bili, so se bali krajana, ki jim je rad grozil, da jih bo zaprl v bližnjo barako. Fantje so za vsak primer vanjo skrili nekaj orodja, da bi se lahko rešili, če bi jih res zaprl. Poročila se je v Staro Oselico k Zatraunčkarju. Rodila je tri otroke. Mož je zbolel in preselili so se na Sovodenj v manjšo hišo. Zgodaj je ovdovela in ob službi sama skrbela za otroke. Ko je njen rojstni mlin ostal prazen, se je z najmlajšim sinom preselila vanj. Z drugim možem sta zraven postavila novo hišo in čebelnjak. V kraju je bila aktivna pri vseh organizacijah in društvih, razen pri gasilcih. V kulturnem društvu je prodajala vstopnice, bila šepetalka, včasih tudi igralka. V turističnem društvu je na prireditvah »kelnarila« ali pa imela na skrbi denar. Zelo rada je plesala. Planinskemu društvu se je pridružila na pohodih. V družbi planink Danice in Ivanke je šla prvič na Triglav. Hodile so vsepovsod in obiskale veliko gričev, hribov in gora. Občudovale so doline, gorske rože. Spomni se nasvetov planincev v kočah o zgodnjem vstajanju, o pravočasni vrnitvi v dolino ob slabem vremenu. Nekoč so se izpod hribov do avtobusa v Tolminu peljale vse tri zadaj v »bolhci«. Kamor je potem šla, si je želela tak avto, Fiat 126P, rumenkaste barve. Leta 1978 ga je res kupila. Pri svojih osemdesetih je nehala voziti in avto podarila vnuku v Koper. Imela je dva moža, oba Vinka, oba lovca. Včasih so lovci vsako zimo nekje pripravili veselico. Cvetka se spomni, kako je nekoč Srejdnšk Lovre ženske peljal po dolini z vozom s konjsko vprego. Zavite so bile v odeje, da jih je manj zeblo. Moški pa so šli zraven peš.

Pri Društvu upokojencev Sovodenj je bila ustanovna članica in blagajničarka ves čas, vse do svojega osemdesetega leta. Hodili so na izlete, plavanje, pohode, imeli druženja in odgovornost za denarne posle je bila kar precejšnja. »Nisem imela pojma o čebelarjenju, pa sem se vsega priučila po smrti drugega moža. Čebelice so moje in moje bodo do smrti. Vsako jutro, vsak dan grem k njim pogledat,« pove Cvetka s posebno ljubečim tonom. Oskrbo čebel je sicer prepustila vnuku Boštjanu. Veliko ji pomeni, da se njeni otroci in vnuki dobro razumejo, da so prijatelji med seboj. »Nobenega 'šundra' delat,« jim menda včasih dobronamerno svetuje.

Milka Burnik