Dan, ko je Poljanska dolina pripadla freisinški škofiji

V imenu škofije je posest prevzel takratni freisinški škof Abraham. Ozemlje v lasti in upravljanju freisinške škofije se je postopoma povečevalo. Prvo daritev je cesar Oton opravil že 30. junija 973, ko je poklonil ozemlje današnje Škofje Loke ter Selške doline. Žirovski del ozemlja je škofija pridobila šele okrog leta 1030.

Oton II. (rojen 955 – umrl 983) je bil dobro izobražen tako v splošnem kot vojaškem pogledu. Za njegovo nasledstvo je poskrbel že njegov oče Oton I. Veliki. Leta 973, po očetovi smrti, je bil kot vladar sprejet brez nasprotovanj. Leto prej se je v Rimu poročil s Teofano, nečakinjo bizantinskega cesarja Ivana I. Cimiska. Z veliko energije in hrabrosti je kasneje odbijal napade na svojo državo in notranje upore. Leta 980 se je podal v Italijo, da jo dokončno osvoji za cesarstvo. Tam pa je na južni kalabrijski obali s svojo vojsko padel v zasedo, ki so mu jo pripravili sicilski Arabci. Iz bitke se je komaj rešil. V Veroni je leta 983 sklical državni zbor, na katerem so prisotni nemški knezi izvolili cesarjevega sina Otona III. za vzhodnofrankovskega kralja. Še istega leta je zaradi malarije umrl v Rimu in bil pokopan v baziliki sv. Petra. Oton II. je nadaljeval očetovo politiko sodelovanja s Cerkvijo. Krepil je njeno gospodarsko neodvisnost od posvetnega plemstva in postavljal duhovnike na pomembna uradniška mesta. Ustanovil je več samostanov. Med cerkvenim plemstvom si je izbiral svetovalce, predvsem škofe, in nekaterim zaupal pomembne politične funkcije. Posledica te njegove politike je bila tudi daritev loškega ozemlja škofiji Freising. Prevzemnik darovane posesti Abraham je bil 15. škof v Freisingu (leto rojstva neznano, umrl 994). Službo škofa je opravljal 37 let. V teh letih je popravljal cerkve in samostane, v dar pa je od cesarja dobil veliko posesti, med temi tudi Škofjo Loko z obema dolinama. Pokopan je v Freisingu. Z Abrahamom so povezani tudi Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v kateremkoli slovanskem jeziku. Sodeč po rezultatih paleografske analize, so nastali v obdobju med letoma 972 in 1039, izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v 9. stol. Odkriti so bili leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, v pergamentnem zborniku, ki je leta 1803 prišel tja iz samostana svetega Korbinijana v Freisingu. Zapisani so v zvrsti latinice, ki se je uporabljala v stoletjih po cesarju Karlu Velikem in se imenuje karolinška minuskula. Skupno gre za tri spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika škofa Abrahama. Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne spovedi. Drugi spomenik je pridiga o grehu in povabilo k spovedi, ki ni le najstarejša slovenska pridiga, ampak spada tudi med srednjeveške retorične mojstrovine. Druga zanimivost, povezana z Abrahamom, pa je legenda o zamorcu, ki je škofa rešil pred medvedom na poti po Poljanski dolini in se upodablja v grbih, povezanih s freisinškimi posestmi.

Škofje iz Freisinga so loško gospostvo s pomočjo svojih sodelavcev, najpomembnejši je bil loški glavar s sedežem na loškem gradu, upravljali celih 830 let, do obdobja napoleonskih vojn. V spopadu med Avstrijo in Francijo je bila avstrijska vojska poražena, Francija pa je pridobila ozemlja vse do Rena. Mirovna pogodba iz Lunevilla je določala, da nemški posvetni knezi kot odškodnino za izgubljena ozemlja dobijo na račun cerkvene posesti. Leta 1803 je tako prišel v veljavo sklep o sekularizaciji cerkvenih posestev, med njimi je bilo škofiji Freising odvzeto tudi loško gospostvo, ki je prišlo pod neposredno avstrijsko državno upravo.

Jure Ferlan