Devetdeset let Ivane Oblak

Na domačiji Pri Buh so nekoč imeli svojo delavnico znameniti kovači in izdelovalci stolpnih ur iz rodbine Oblak. Hišo so Buhovi od njih odkupili. Njena mama je v njej vodila trgovino in gostilno, ki je delovala vse do leta 1957.

Ivani Oblak spomini segajo vse do druge svetovne vojne, ki je njeno družino močno prizadela, tudi zaradi tega, ker je njihova hiša med letoma 1941 in 1943 stala tik ob meji med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem. Med drugim se spominja neprijetnih obiskov različnih vojaških formacij, Italijanov, Nemcev in partizanov, slednji so jim večkrat izropali zaloge v trgovini in gostilni. Enkrat jo je v njihovi gostilni v nogo ugriznil nemški policijski pes, posledice ugriza pa so se ji še dolgo poznale. Prijetnejši je spomin na duhovnike, ki so prihajali iz Šentjošta in ljubljanskega konca, ter nemškega duhovnika, ki so otroke zasilno poučevali. Oče Matevž, ki je drugo svetovno vojno preživel doma, je izginil kmalu po koncu vojne, Ivana in svojci pa še danes ne vedo, kaj se je z njim zgodilo. Med vojno je kot prisilno mobiliziran nemški vojak umrl eden izmed njenih bratov. Žrtev vojnih razmer je bila tudi njena mama. Zaradi shajanja različnih prekupčevalcev v njeni gostilni so jo junija leta 1943 odpeljali v Nemčijo in jo tam priprli. Na srečo je preživela in se po vojni vrnila domov. Osemletna Ivana je v času mamine odsotnosti našla zatočišče pri starejšem bratu, ki je živel v Lučinah. Kot je povedala, je pravo osnovnošolsko šolanje začela šele pri desetih letih, po koncu vojne, saj prej ni bilo stalno organiziranega pouka. V lučinski šoli je naredila pet razredov, kakor je tedaj bilo v navadi. Šolanja zaradi izginotja očeta ni nadaljevala, saj je morala pomagati doma v gostilni in na njivi. Poročila se je leta 1955, rodila sta se ji sin Viktor in hčerka Ivanka. V najemu so imeli nekaj zemlje, da jo je obdelovala, za preživetje družine je redila tudi krave, prašiče in kokoši. V Združenih državah Amerike je dvakrat obiskala brata, ki je tja emigriral po vojni in se ustalil v okolici mesta Chicago. Po njegovem nasvetu si je poiskala službo, zaposlitev je našla v podjetju Izolirka v Ljubljani, kamor se je na delo vozila z avtobusom, ki je imel zadnjo postajo v neposredni bližini njenega doma. Tam je do upokojitve opravljala delo kuharice, kasneje je napredovala do vodje kuhinje. Na mestu stare hiše so zgradili sedanjo, v kateri ima stanovanje ona in sinova družina. Upokojena je 35 let, vdova je 45 let, vozniško dovoljenje pa ima že več kot 50 let in še vedno vozi na krajše razdalje v bližnji okolici. Veliko ji pomeni vera, saj ji je pomagala v najtežjih trenutkih, ki jih v življenju ni bilo malo, vsako nedeljo se v Lučine odpelje k maši, v mladosti je nekaj časa pela na cerkvenem koru. Pri 90 letih še vedno skrbi sama zase in je še zelo čila. Na vprašanje, kako takšen dočakati 90 let, odgovori, da se drži pregovora, da delo krepi človeka. Tega jih nikoli ni manjkalo, še vedno rada kaj postori okrog hiše in na njivi, v veliko veselje ji je skrb za cvetlice pred sinovim čebelnjakom, kjer opazuje čebele na paši. Poje veliko medu, saj ji pomaga pri ohranjanju zdravja. Razveseljuje jo šest vnukov in deset pravnukov.

Jure Ferlan