Domet skladb v narečju je lahko zelo širok

Kaj je botrovalo odločitvi, da začnete ustvarjati v poljanskem narečju, in kakšni so bili vaši začetki?
Težko bi rekel, zakaj točno sem začel pisati v narečju. Mogoče ravno ta drugačnost oziroma zanimivejši pristop, ko se lahko namesto s knjižnimi besedami igramo z narečnimi. Začetki mojega pisanja v bistvu segajo že v najstniška leta, v študentskih časih pa sem začel ustvarjati v poljanskem narečju; kar nekaj je bilo šrangarskih pisem, pa pesmi za Polansk cajtn'g, potem pa seveda tudi vsa dela v okviru glasbene skupine Štedientje.

Vsi člani skupine ste govorci poljanskega narečja, pa priznavate, da se kljub temu ne strinjate glede vseh narečnih besed. Kako razrešujete take dileme in čigava beseda na koncu obvelja?
Najprej se mi zdi pomembno, da do težave sploh pridemo, kar pomeni, da je sploh pri posameznih besedah treba biti malo kritičen. Pri teh dilemah običajno zmaga večina, če smo v precepu, pa se po navadi odločim sam kot avtor. Treba je povedati, da sprememba neke besede lahko spremeni tudi kontekst – pokvari rimo, podaljša verz ...

Kako pravzaprav nastajajo besedila v narečju? Na kaj ste najbolj pozorni?
Besedila nastajajo spontano, nič kaj drugače kot knjižna. Sam se po navadi osredotočim na neko temo, potem pa v tej temi poskušam navesti čim več različnih dogodkov, besed in besednih zvez, ki so po možnosti povezane s humorjem.

Poudarjate, da v glasbi ni ovir – da je torej mogoče besedilo v narečju vključiti v kateri koli žanr?
Tako je. Najbrž v kakšnem žanru pesmi zvenijo bolje kot v drugem, ampak vseeno tu ne bi delal kakšnih velikih razlik s knjižnim jezikom ali slengom. Sam sem sodeloval pri nekaj muzikalih, pa je tudi tam narečna beseda odlično izpadla. Poznamo pa tudi glasbene skupine in posameznike, ki prav tako ustvarjajo v narečju, pa bi jih lahko uvrstili v precej različne žanre – Alo!Stari, Ana Pupedan, Smaal Tokk ... 

Vas ne moti, da se zaradi besedil v narečju krog vaših poslušalcev avtomatično skrči? Kakšen je domet skladb v narečju?
Štedientje že od začetka delujemo predvsem v domačem okolju, tako da nas to ne moti. Cilj je predvsem delovati kakovostno in uspešno, na geografske meje se ne oziramo preveč. Domet skladb v narečju pa je vseeno lahko širok. Občasno pišem besedila tudi za Raubarje, ki nastopajo po vsej Sloveniji in so zelo uspešni pri promociji poljanske besede. Mogoče bi tu vseeno omenil še Iztoka Mlakarja, tudi on ustvarja v narečju, pa vemo, da je njegov domet v Sloveniji precej velik.

Ima kdaj občinstvo, če ne nastopate v Poljanski dolini ali vsaj na Gorenjskem, težave z razumevanjem vaših besedil?
Niti ne. V nasprotju z nekaterimi drugimi narečji (na primer prekmurščino) je naše poljansko narečje tudi drugim dokaj razumljivo, vedno pa se najdejo besede, ki jih nekateri slišijo prvič. Velikokrat se lahko pomen neznanih besed razbere iz konteksta, se pa včasih najbrž zgodi, da si poslušalec ali bralec pomen teh besed napačno razlaga.

Vaša zasedba je nedolgo nazaj praznovala dvajsetletnico. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Res je, že kar dolgo vztrajamo skupaj in vsaj za zdaj nič ne kaže, da bi se ustavili. V načrtu in izvedbi je že snemanje novih skladb, kot pa so poslušalci pri nas že vajeni, gre to malo bolj počasi kot mogoče pri drugih skupinah. Vsekakor pa se še naprej držimo nekega svojega sloga, ki vsebuje predvsem besedila v domačem narečju.

Mateja Rant